Babice so nepogrešljive v življenju in na njih se preprosto navežeš in jih imaš rad. Tudi moja babica Taja je takšna bila, je in še dolgo bo! Danes praznuje 88. rojstni dan, pa kljub temu, da se je spomnim zadnjih 38 let, se mi zdi da se ni prav veliko spremenila. Tudi fizično ne. Še vedno je tista dobra babica, ki mi je vedno nudila “potuho”, vedno želela samo najboljše in ki mi obvezno ponudi “nekaj za pojest” ko pridem na obisk. Njene roke so še vedno takšne, kot se jih spomnim, ko sem bil še otrok in se je igrala z menoj in me je stisnila k sebi, ko sem padel in sem jokal – ja otroci so pač bolj nerodna bitja in potrebujejo babice, da pihajo rane, ki jih niti ni, ali pa da na poškodbe prilepijo obliž.

Še vedno me zelo rada stisne k sebi in vedno znova se ji na očeh pojavijo solzice, ko pravi da se mogoče zadnjič vidiva. Pa oba veva, da temu ni tako. V bistvu si sploh ne znam predstavljati, da bi se to res zgodilo. Za babice bi morala veljati povsem drugačna pravila življenja, kot za ostale ljudi! Babice bi morale biti kot bitja iz pravljice – brezčasne in vedno bi morale biti ob svojih vnukih, pravnukih..

Da ne bo kdo mislil, da so ljudje pri 88. letih že za odpis?! Zelo napačno. Taja si je pred 10 leti, ko je stopila iz kopalnice in ji je na mokrih ploščicah spodrsnilo, zlomila kolk. Verjetno bi jo večina ljudi že odpisala, ampak ona se ni dala. Dve leti kasneje je na svojem 80. rojstnem dnevu sama plesala in verjemite mi, da ko me je zasuknila (odlično pleše) sem se ustrašil, da ne bom zdržal njenega tempa. Ampak sem ga. In naslednje par let, preden sem prišel k njej na obisk, sem jo moral obvezno pred tem poklicati, da sem ugotovil ali je doma ali pa ima kakšne “dejavnosti” – kavica s prijateljicami, izlet, borčevsko srečanje, pred leti tudi pevske vaje, pa sodelovanje v enem in drugem “komiteju”. Ne, stari ljudje definitivno niso za odpis. Če je pred letom dni imela še probleme z vidom in je gledala na svet preko očal, so ji po laserski operaciji tako izboljšali vid, da s prostim očesom na daljavo vidi boljše, kot vidim jaz! Jeap, takšne so naša babice, ki jih prepogosto podcenjujemo, oz. sploh nimamo občutka, česa vsega so one sposobne.

Moja Taja veliko bere, sicer zadnje čase revije in časopise in je “up to date” z vsemi trači in informacijami, s katerimi preseneča celo mene – ja, velikokrat ve stvari, ki jih prebere, o katerih sam nimam pojma. In njen spomin ji odlično še služi – sicer me ponavadi trikrat vpraša, če bom kaj jedel, vendar to ne vpraša, ker bi vmes pozabila, da sem ji odgovoril z ne, ampak ker takšne so babice. Rajši trikrat vprašajo, kot pa da bi pozabile, oz. vedno bi rade samo dobro, ampak na to pogosto pozabimo in smo zaradi tega jezni. Jeap, tudi jaz sodim v slednjo skupino. Ko ravno omenjam spomin, če bi imel jaz tako dober spomin in bi se natanko spomnil dogodkov izpred 60 in več let, kot se jih naša Taja, bi bil nekoč neskončno srečen. Ampak jaz imam včasih problem s spominom starim dan, ali dva, kamoli leta in leta nazaj…

Da ne bo pomote. Babici ni ime Taja, ampak je Frančiška, ampak “ime” Taja je tisto, ki jo pravilno opiše. Nežna, prijazna, kot so babice, kjer sem vedno lahko dobil “potuho” in kjer sem se vedno počutil fajn. Z dedkom sta bila super par in prav ponosen sem nanju.

Taja, vse najlepše za 88. rojstni dan. In še na mnogo, ampak res mnogo, njih!

Fotografija stara 35 let..