Babice so nepogrešljive v življenju in na njih se preprosto navežeš in jih imaš rad. Tudi moja babica Taja je takšna bila, je in še dolgo bo! Danes praznuje 88. rojstni dan, pa kljub temu, da se je spomnim zadnjih 38 let, se mi zdi da se ni prav veliko spremenila. Tudi fizično ne. Še vedno je tista dobra babica, ki mi je vedno nudila “potuho”, vedno želela samo najboljše in ki mi obvezno ponudi “nekaj za pojest” ko pridem na obisk. Njene roke so še vedno takšne, kot se jih spomnim, ko sem bil še otrok in se je igrala z menoj in me je stisnila k sebi, ko sem padel in sem jokal – ja otroci so pač bolj nerodna bitja in potrebujejo babice, da pihajo rane, ki jih niti ni, ali pa da na poškodbe prilepijo obliž.

Še vedno me zelo rada stisne k sebi in vedno znova se ji na očeh pojavijo solzice, ko pravi da se mogoče zadnjič vidiva. Pa oba veva, da temu ni tako. V bistvu si sploh ne znam predstavljati, da bi se to res zgodilo. Za babice bi morala veljati povsem drugačna pravila življenja, kot za ostale ljudi! Babice bi morale biti kot bitja iz pravljice – brezčasne in vedno bi morale biti ob svojih vnukih, pravnukih..

Da ne bo kdo mislil, da so ljudje pri 88. letih že za odpis?! Zelo napačno. Taja si je pred 10 leti, ko je stopila iz kopalnice in ji je na mokrih ploščicah spodrsnilo, zlomila kolk. Verjetno bi jo večina ljudi že odpisala, ampak ona se ni dala. Dve leti kasneje je na svojem 80. rojstnem dnevu sama plesala in verjemite mi, da ko me je zasuknila (odlično pleše) sem se ustrašil, da ne bom zdržal njenega tempa. Ampak sem ga. In naslednje par let, preden sem prišel k njej na obisk, sem jo moral obvezno pred tem poklicati, da sem ugotovil ali je doma ali pa ima kakšne “dejavnosti” – kavica s prijateljicami, izlet, borčevsko srečanje, pred leti tudi pevske vaje, pa sodelovanje v enem in drugem “komiteju”. Ne, stari ljudje definitivno niso za odpis. Če je pred letom dni imela še probleme z vidom in je gledala na svet preko očal, so ji po laserski operaciji tako izboljšali vid, da s prostim očesom na daljavo vidi boljše, kot vidim jaz! Jeap, takšne so naša babice, ki jih prepogosto podcenjujemo, oz. sploh nimamo občutka, česa vsega so one sposobne.

Moja Taja veliko bere, sicer zadnje čase revije in časopise in je “up to date” z vsemi trači in informacijami, s katerimi preseneča celo mene – ja, velikokrat ve stvari, ki jih prebere, o katerih sam nimam pojma. In njen spomin ji odlično še služi – sicer me ponavadi trikrat vpraša, če bom kaj jedel, vendar to ne vpraša, ker bi vmes pozabila, da sem ji odgovoril z ne, ampak ker takšne so babice. Rajši trikrat vprašajo, kot pa da bi pozabile, oz. vedno bi rade samo dobro, ampak na to pogosto pozabimo in smo zaradi tega jezni. Jeap, tudi jaz sodim v slednjo skupino. Ko ravno omenjam spomin, če bi imel jaz tako dober spomin in bi se natanko spomnil dogodkov izpred 60 in več let, kot se jih naša Taja, bi bil nekoč neskončno srečen. Ampak jaz imam včasih problem s spominom starim dan, ali dva, kamoli leta in leta nazaj…

Da ne bo pomote. Babici ni ime Taja, ampak je Frančiška, ampak “ime” Taja je tisto, ki jo pravilno opiše. Nežna, prijazna, kot so babice, kjer sem vedno lahko dobil “potuho” in kjer sem se vedno počutil fajn. Z dedkom sta bila super par in prav ponosen sem nanju.

Taja, vse najlepše za 88. rojstni dan. In še na mnogo, ampak res mnogo, njih!

Fotografija stara 35 let..

8 Responses to Taja, vse najlepše za tvoj 88. rojstni dan

  1. Mi3ha says:

    Zelo lepo napisano (sovze v očeh) in tudi jaz čestitam gospe Frančiški-Taji

  2. Tama says:

    Roni, zelo lepo, toplo si opisal našo Tajo-takšno, kot je v resnici. Imejmo jo radi, dokler jo imamo. Tama

  3. Sp3la says:

    Roni, zeloooo lepo – me je popolnoma na mojo 86-letno babi spomnilo. Upam, da se bom pri njenih letih vsaj napol lahko kosala z njo. :))

  4. Tadej says:

    Tole z branjem je zelo pomembno! In pa telesna aktivnost, seveda, v mejah zmožnega. Moja babica na primer (po očetovi strani) pri 93-ih hodi vsak dan nujno 2x na sprehod, pred cca 10 leti je pa še vozila svojo katrco (tudi na izlete na Kras, še mojo psičko Ariko!) Pa je v življenju toliko pretrpela (Ravensbrück in še veliko drugega, česar ne bi našteval), da bi si človek mislil, da bi si človek po tolikih letih že želel “večnega počitka”.
    Moj dedek (po mamini strani) je bil podobno še pri 82-ih na Triglavu, potem proti 90-em je pa vedno bolj samo še sedel doma na kavču pred TV in nekako sem dobil občutek, da se je vedno bolj “nepotrebnega” počutil (pa sem ga vzpodbujal, naj začne npr. spet slikat, kot je vedno govoril da bo na stara leta), križanke je sicer še reševal, ampak nekako je bilo videti, da je vedno manj tiste volje do življenja. In je pri 91 žal umrl, pa bi po moje (če bi stvari malo drugače potekale) lahko dočakal še veliko večjo starost…
    Da ne bom govoril samo o svojih: še veliko let želim tvoji babici! :)

  5. / says:

    Redno prebiram tvoj blog, in tole me je res ganilo! Lahko rečem kapo dol, iz samega teksta se vidi, da je bil prispevek napisan prav njej. Zelo lepo!

  6. Dixi says:

    Res poztivno. Enostavno, všeč mi je. Takih zapisov danes manjka in ker tega ni, pa je taka mentaliteta v druzbi. Keep going s taksnimi zapisi in izogibaj se politike na blogu. Enostavno ne paše.

  7. sonja999 says:

    kot naša maki, tako smo rekli stari mami a nihče se ne spomni, od kod to ime
    a kako smo jo imeli radi

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.