23. decembra 1990 se je na plebiscitu, katerega se je udeležilo 88,5% vseh volivcev, 95% volivcev odločilo za samostojno Slovenijo. Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan – je verjetno stavek, ki je bil izrečen ob razglasitvi samostojsnosti RS) ki nas bo vedno znova spominjal na to. Vendar smo s tem, ko smo se odločili za samostojno Slovenijo naredili tudi to, čemur smo vsak dan priča. Namreč politika se deli na leve in desne, na naše in vaše, na črne, rdeče in bele. In po zadnjih odkritjih, ki so se zgodili dvema liderjema – Janezu Janši in Zoranu Jankoviču se mi ponovno zastavlja vprašanje – ali lahko ljudje sploh še verjamemo politikom? Ali sploh obstaja človek, ki je v politiki, da ne bi imel za seboj cel kup balasta in bi kot predstavnik ljudstva bil ljudstvu tudi vzor?

Slovenija ni v zavidljivi situaciji, tega se zavedamo vsi. Preko 120.000 brezposelnih, nikjer v daljavi pa ni znanilca sprememb, oz. ni luči na koncu predora, ki bi narodu dajala upanje v boljši jutri. V pogovoru s starejšimi ljudmi je velikokrat slišati podobne zgodbe – nismo vedeli, da bomo dobili takšne sorte kapitalizem, kjer človek ne bo vreden nič in bo vreden samo kapital. In kjer bodo za priviligirance veljali povsem drugačni zakoni, kot za nas, ostalo rajo!

V teh časih (tole se sliši kot govor Josipa Broza Tita), bi morali politiki stopiti skupaj in vsaj za nekaj časa pozabiti na delitev ne leve in desne, na naše in vaše in poskusiti rešiti situacijo za vse tist bedake, ki so volili za njih in upali, da se bo nekaj le spremenilo in bodo namesto očitkov in podtikanj videli tudi dejanske spremembe, ki se bodo začele dogajati. Upanje umre zadnje, ampak upanje da bi se levi in desni politiki med seboj kdaj razumeli in delali v korist tistih, ki jim v končni fazi plačamo, da se oni igrajo igrice v peskovniku, je umrlo že zdavnaj. Če so bili nekoč politiki še vseeno galantni ljudje, so v zadnjih letih postali “klavci”, ki bodo za lastne interese podtaknili seme, ki bo vzklilo in bo odneslo vse pred seboj. In če so bili nekoč politiki še vzgojeni v nekaterih manirah, so sedaj novodobni prišleki, polni balasta, vse to poteptali.

Pred leti se je precej govorilo o nekakšnem kodeksu politikov. In če bi le to obstajalo in bi politiki imeli vsaj malček vesti, bi bil naš “hram pameti, ki odloča o naših usodah” precej prazen in precej drugačen. Ampak ko enkrat pride človek na oblast, se bo le tega oklepal do zadnjega atoma moči. In namesto da bi ravnali v skladu z moralo, nam politiki jasno pokažejo, da nimajo morale. In ne samo da nimajo morale, da za njih veljajo drugačna pravila, kot veljajo za nas, navadne smrtnike.

In če se vrnem še k retoričnemu vprašanju iz naslova?! Mislim da bomo imeli v Sloveniji v naslednjih letih še en precej velik problem, ki je posledica vsega, kar se dogaja v sedanjosti. Namreč mladi, izobraženi in sposobni ljudje si ne bodo želeli mazati rok s politiko in posledično bodo kadri, ki bodo želeli vstopiti v politiko takšni, kot si jih očitno zaslužimo – skorumpirani, nesposobni, predvsem pa s figami v žepu in se bodo v trenutku, ko pridejo na oblast iz ovac spremenili v volkove, ki bodo uničevali vse, kar jim ne bo po godu. Žalostno, ampak resnično.

Torej smo obsojeni na iste face, ki jih imamo v Sloveniji od osamosvojitve naprej, ki so si omastile brke in ki jih nič ne more odnesti iz sedežev, ki so si jih zacementirali v parlamentu. Žalostno, ampak resnično!