Nedavno sem se preselila iz Maribora v Ljubljano in ob tem trčila v kup birokratskih ovir, ki so si vzele lep kos mojega časa. (Pre)večkrat sem se soočila s popolno aroganco ljudi, ki jim dajem kruh – kot davkoplačevalka ali naročnica. Saj si predstavljate: treba je preusmeriti pošto (mimogrede, ta storitev stane 17 evrov za eno ime na leto dni znotraj države), prenesti telefon + kabelski internet + kabelsko televizijo (tako imenovan trojček), izbrati novega osebnega zdravnika, novo knjižnico, trgovino … Se socializirati, skratka.

Nočna mora: prenos trojčka

Pogodba s kabelskim operaterjem je veljala še leto in pol, predčasna prekinitev bi me stala 80 evrov. Imela sem pa še eno nerešeno težavo. Smrt je storil že drugi digitalni sprejemnik za televizijo. Obe napravi sta popolnoma zablokirali, ko je prišlo do prekinitve napajanja z električno energijo. Zato sem operaterju napisala dolgo e-pošto in zahtevala takojšnjo prekinitev razmerja zaradi nezmožnosti zagotavljanja naročene storitve. Agonija z digitalnim sprejemnikom se je namreč vlekla vse od junija lani do januarja letos. Vmes so me serviserji, ki so prišli čudo tehnike popravljati, skušali prepričati, da je problem v mojem televizorju (Ni.), da ni dobrega signala po kablu (Prejšnji sprejemnik je deloval.), eden od serviserjev je pri meni prvič delal s tem digitalnim sprejemnikom …

Prav, bom skrajšala: dogovorili smo se, da mi zamenjajo digitalni sprejemnik za TV z novim in prenesem paket na novi naslov v Ljubljani. Na tej točki sem izvedela, da me strošek prenosa paketa na novi naslov stane 75 evrov, kar vključuje polaganje kablov v stanovanju ‘do prvega televizorja’. Ko sem izvedela za ta strošek, sem malo po štajersko ‘ven padla’. Potem me je končno poklicala uslužbenka podjetja, ki je sestavila celo zgodbo in pokazala namen rešiti moj problem. Izkazalo se je namreč, da imajo slabo urejene podatke o svojih strankah in ne vidijo celotne slike posamezne stranke … V 21. stoletju. V velikem telekomunikacijskem podjetju.

Gospa je razumela, da niti slučajno ne nameravam vračati njihove opreme, ki sem jo prinesla s seboj v Ljubljano, nazaj v Maribor in poskrbela, da so mi brezplačno vklopili svoje storitve na novem naslovu. Izkazalo se je, da je kabelska napeljava že v steni stanovanja in je serviser le vklopil nove ‘mašine’ in odnesel stare. Vmes mi je še povedal, koliko ljudi dejansko uporablja telefone v trojčkih: polovica.
Volk sit, koza cela. Oh, ne, še tole vprašanje je neodgovorjeno! Presneto.

tk_petra

 

Knjižnica je sveti prostor

Da, prav slutite. Tudi tukaj ni šlo gladko. Začetno navdušenje nad idejo, da je kartica Urbana hkrati tudi članska izkaznica knjižnice, je zbledelo ob prvem obisku izbrane knjižnice.

V dobri veri, da je vozniško dovoljenje uradni dokument, sem se z njim želela identificirati ob vpisu v knjižnico. Gospa za pultom mi je povedala, da to ni uradni dokument, saj na njem ni zapisan moj naslov, in me precej hladno odslovila, kljub moji prošnji po pojasnilu. Morda sem imela slab dan, a bila sem užaljena in zdelo se mi je, da je gospa reagirala popolnoma napačno. Knjižnica je bila namreč prazna, v njej je bilo mogoče deset ljudi, za pultom pa kar tri zaposlene.

Si predstavljate, kako bi se počutila, če bi mi gospa pojasnila, da me žal ne more vpisati s tem dokumentom, saj potrebujejo moj naslov zaradi morebitnih opominov, da pa sem dobrodošla, da si knjižnico ogledam in se pridem drugič vpisat s ‘pravim’ dokumentom?
Prosim, delajte z ljudmi, kot bi želeli, da ljudje delajo z vami.

Jabolko na dan odžene zdravnika stran

Toplo vam priporočam, da pojeste vsak dan eno jabolko. To je zagotovo lažje kot dobiti telefonsko ali e-poštno zvezo z ordinacijo osebnega zdravnika v Ljubljani. Minuli petek sem več kot tridesetkrat v delovnem času klicala ordinacijo neke zdravnice in najprej naletela na posnetek, ki mi je povedal, da izjemoma zdravnica danes dela od 13h naprej namesto od 12.30. Od 13.39 do 14.12 sem v ordinacijo klicala 28-krat (zasedeno ali vključena tajnica s posnetkom delovnega časa zdravnice, enkrat sem poskusila s prevezavo prek centrale, a je bil rezultat isti) pa še dvakrat sem poskusila tik pred koncem predvidenega delovnega časa zdravnice (malo pred 19. uro, spet se je oglasila avtomatska tajnica in mi odrecitirala delovni čas ordinacije). V ordinacijo te iste zdravnice sem v torek poslala elektronsko pošto na naslov, ki je javno objavljen za naročanje v njeni ordinaciji, z vprašanjem, ali sprejema nove paciente. Prejela sem tale avtomatski odgovor.

zdravnica_petra

 

Danes je 18. 2. 2013, odgovora pa še nisem prejela. Še to: prvi delovni dan zdravnice po prejemu e-pošte je bil 13. 2. 2013.

Prosim, izklopite si avtomatske odgovore, če so v njih prejemniku neuporabni podatki in se ne držite pravil, zapisanih v njih.

Namesto konca

Alex Aiken iz mestnega sveta Westminsterja (VB) je sicer govoril o javni upravi, a dovolila si ga bom parafrazirati: Učinkovita organizacija je tista organizacija, v kateri se zaposleni vsako jutro vprašajo, kako bodo spremenili življenja ljudi na bolje.’

Prosim vse ljudi, ki delajo z ljudmi – popolnoma vseeno je, ali v javnem ali zasebnem sektorju –, da si to izjavo namestijo na namizje svojega računalnika ter jo vsak dan preberejo. In ponotranjijo.

Kdo je tu stranka?

Ste tudi vi že doživeli kaj podobnega pri podjetju ali organizaciji, ki ji pošteno plačujete – vsak mesec neposredno po položnicah ali posredno prek proračuna, ki ga polnimo davkoplačevalci? Zagotovo ste. Če vas žuli, zapišite svojo zgodbo med komentarje. Pa tudi morebitne strategije, tehnike in ideje, kako izboljšati stanje komunikacije med ‘nami’ in ‘njimi’ bodo zelo dobrodošle.

Bonus track: Cvetke s spletke

bonus

 

The other shoe -> http://en.wiktionary.org/wiki/wait_for_the_other_shoe_to_drop – kategorija, kjer bom gostil zapise, ki si zaslužijo svoje mesto na spletu in kjer lahko objavim tudi vaš pogled na svet!

Zgornji zapis je napisala Petra Slanič , zaposlena pri UNICEF-u Slovenija. Mnenja, izražena v tem zapisu, so izključno njena osebna mnenja in ne predstavljajo stališča UNICEF-a Slovenija.