Kolega, novinar Večera, Zvone Štor, je nekoč na Facebooku zapisal: Zakaj imamo Hram športnih junakov, ne pa Hram inovatorjev? Ali pa Hram startupov? Ali pa Hram znanstvenikov? Vem, da bo slišati bokoletno, a od petih zmag Tine Maze jaz resnično nimam nič. Promovirajmo športnike, a še bolj promovirajmo znanje. Hawk!

Zelo resnične besede. Vendar za razumevanje, najprej kratka obrazložitev. Tudi sam sem bil v mladosti precej dober športnik in dobil precej opreme financirane s strani športne zveze. V moji generaciji smo iskali vzornike v športnikih. Bojan Križaj, kasneje Rok Petrovič, sta bila moja idola. Športniki, ko zmagujejo so naš ponos! Vsi strmimo v ekrane, ko se spuščajo po belih strmini, ko na polnem stadionu zadanejo gol, ko odplavajo svetovni rekord v bazenu. Takrat smo vsi na njih ponosni. Za njimi so leta napornega dela, garanja in odrekanja. Precej denarja športnikom namenja tudi država. Da ne bo pomote – prav je tako in morala bi ga še več!

Vendar bi bilo tudi prav, da bi država namenila več denarja znanju. Da bi se namenila sredstva mladim podjetnikom, oz. da bi se več denarja vlagalo v znanje. Namesto da se krčijo sredstva, kot se to dogaja sedaj, bi se v teh razmerah moralo dogajati ravno obratno. Varčuje se v obdobju debelih krav, ko imaš možnost kaj privarčevati, ne pa v obdobju, ko so krave že crknile in samo še čakajo, da nekdo pobere kadavre

Če na znanje pogledam skozi prizmo dodane vrednosti, ki državi prinaša korist, potem bi bilo prav, da se vlagajo sredstva v to. Da se podpira ideje, da se podpira razvoj, da se ustvarja okolje, v katerem se lahko ideje dejansko realizirajo in kjer lahko stvari zaživijo. Da bi se omogočile ugodnosti mladim podjetnikom, ki šele stopajo na trg. Da bi se jim pomagalo pri prvih korakih – odličen primer je TSstartup. Da bi se več mladih odločalo za podjetništvo, kjer bi s svojim znanjem ustvarjali dodano vrednost. In tukaj dejansko mislim na ustvarjanje novih produktov, storitev in ne zgolj samo za preprodajo različnih artiklov, kot je v navadi v Sloveniji.

Če se vrnem k zgornjemu citatu – mogoče je sedaj končno čas, da bi se tudi pri nas začeli zgledovati po naših uspešnih podjetnikih, ki so s svojim znanjem ustvarili svoje ime tudi preko meja – Akrapovič, Pipi Strel, Dewesoft…. in bi mladi iskali vzornike v njih. Predvsem pa bi morali ti ljudje, ki so uspeli s svojim znanjem in še vedno vztrajajo v Sloveniji, imeti več možnosti da širijo svoje znanje in izkušnje med mladimi na srednjih šolah, kot tudi na fakultetah. Informacije iz prve roke so vedno koristne, predvsem pa zavedanje, da so prvi koraki najtežji.

Če je država mačehovska na področju promoviranja znanja, pa na srečo obstaja množica ljudi, ki se zaveda te situacije in pripravlja različne tematske večere z uspešnimi podjetniki, znanstveniki in strokovnjaki iz različnih področij. In tudi mediji so počasi odkrili, da so pozitivne novice o uspešnih projektih zanimive za njihove bralce in se na tem področju spreminjajo stvari precej na bolje.

 

7 Responses to Zakaj v Sloveniji ne promoviramo znanja

  1. Podplat says:

    Kar pomnim je bil pomemben papir, kot dokaz uspešnosti, čeprav ni bil podprt z ustreznim znanjem. Torej opravljeno šolanje in potrdilo / ocena nista bila podprta z znanjem.
    Ko se spomnim IBM šole v Radovljici, si odnesel z izobraževanja toliko, da si kasneje to lahko doštudiral ob rednem delu s posameznimi problemi.
    Kot bivši učitelj lahko rečem, da sem se vedno trudil naučiti tisto kar je lahko bila osnova za učenje naprej, ne glede na smotre iz učnih načrtov.
    Imamo pa nekako popotnico od prej, v smislu, kaj nam je treba še to pa poznat še to in te novosti, čeprav vemo, da ne bo šlo brez novosti. Vse to jemljemo tako, kot da nekdo samo hoče služiti na ta račun, na faksih pa poučujejo gradiva s predavanji, ki so stara več kot predavatelji sami. Da moraš takoj v novo izobraževNje, da boš sploh lahko delal, ker te faks ni naučil drugega, kot sedenja za knjigami.
    Tukaj je doštudirana šola pomembna le kot bližnjica do boljše službe, lažjega dela, študiraj da ne boš delal v fabriki in podobno. In prav to kaže razcvet vseh novih privatnih faksov in šol. Lahek zaslužek, predavajo profesorji kot dopolnilo rednemu delu po načelu, prodajamo papir. Znanje pa…. Če pa plačaš več, pa papir dobiš tudi brez truda.

  2. Egon says:

    Zato, ker ne potrebujemo še več materialno-tehničnega napredka, saj se (kot družba) kopamo v obilju, ki pa je nesmotrno razporejeno,

    ampak se rabi predvsem pozitivne zglede s področja družbe in humanistike.

    Tega se mladina dobro zaveda (starci pač ne), zato se raje odločajo za take študije.

    In zato je treba IMHO bolj podpreti tiste

    (ne ALI ALI, ne ene proti drugim, kvečejemu ene IN druge IN tretje),

    ki bodo razvijali nove modele družbene organizacije in alokacije resursov, ne pa tiste, ki katerih cilj je kupčkanje dobrin (na kakršen koli že način).

    • Boštjan says:

      Zakaj potem ne bi smel promovirati znanja, čeprav morda ni humanistično? Zakaj so vsi športniki bogovi, za dobe znanstvenike, inovatorje pa nikoli ne slišiš?
      Ni dovolj samo da imamo družbene modele. Z družbenimi modeli ne boš sit, težko boš imel streho nad glavo, težko tiskarski stroj s katerim bi širil svoje ideje…

      • Egon says:

        Zakaj ne slišimo za dobre znanstvenike in inovatorje?

        Zato, ker se dogaja prilaščanje znanosti in znanstvenikov s strani kapitala. V svetu, v katerem živimo, je (skoraj) edina vrednota denar, zato se hvali in slavi samo take, ki so svoje znanje znalili dobro vnovčiti.

        Zato vsi vemo za Jobsa ali Gatesa, redko kdo pa ve za Linusa Torvaldsa, vsaj po imenu. Boš rekel, da ni bil dober inovator? Po mojem mnenju je, ampak … svojo inovacijo je dal v javno rabo in z njo ni nič zaslužil. Bad boy.

        Pa še nekaj: delež znanstvenikov, ki v ZDA dela ekskluzivno za zasebne inštitute in podjetja, je že dlje časa močno višji od tistih, ki delajo za javno dobro v korist vseh. Njihova dognanja tako postanejo za neomejen čas last zasebnikov, ki so jim financirali raziskave, zato izredno redko pridejo v javnost, zanje pa zveš samo, če financer najde način, da bi jih vnovčil. V nasprotnem primeru ostanejo v neki omari v obliki raziskovalnih poročil, v boljšem primeru pa mrtva črka na patentni vlogi, od katere nihče ne bo imel ničesar, ker je “zasebni interes pomembnejši od javnega”.

        Evo, zakaj.

        Ker so dosežki športnikov dostopni javnosti, dosežki inovatorjev in znanstvenikov pa ne (oziroma vse manj).

  3. bjacky2004 says:

    Če maš cajt, pa če se ti da, potem boš gotovo našel Playboy z intervjujem Zmaga Sagadina, pa te prosim, da si ga prebereš, preden o športnikih razlagaš. LP

  4. Janč says:

    Zakaj pa bi?

    Zaradi ene uspešne športnice ali športnika “prihaja” stotisočim.

    Kaj pa ima Janez Novak od enega Pipistrela, razen da mu plačuje subvencije za razvoj?

  5. Janč says:

    In kaj ima Janez Novak od tisočev startupov, od katerih bo 1% uspelo.
    In kaj ima konec koncev od ene Zemante, ki spada v 1%, ki jim je uspelo?
    Ali konec koncev od zares uspešne ciperske firme z mobilnim mačkom?

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.