Ne postajam “guru”, oz. nisem doživel razsvetljenja, da pametujem o takšnih resnih temah, kot je razočaranje! Ampak odgovor, zakaj smo ljudje razočarani, se meni osebno zdi povsem preprost. Ampak zaenkrat ga še ne bom delil z vami, saj bi šel rajši čez par primerov, ki bodo vse skupaj prikazali v malce drugačni luči. Verjetno je bil vsak od nas že kdaj v življenju razočaran in se je krepko sekiral zaradi tega? Razočaranj je več vrst, seveda najbolj bolijo tista, katerih nas je tudi sicer strah in ki se nas dotaknejo na osebnem nivoju.

Začnem lahko s prvim razočaranjem in ima vezo z ženskami.
Verjetno smo vsi moški kdaj to že doživeli in bili jezni nase. Namreč z dotično osebo ženskega spola smo se dogovorili za zmenek, v svoji glavi vse skupaj do minute natančno planirali, potem pa se je zgodilo to, kar se ponavadi zgodi. Ženska je zamujala pol ure in posledično so vsi načrti padli v vodo. Večina tipov v takšnem primeru reagira precej predvidljivo, le redko pa znajo to situacijo obrniti sebi v prid in posledično iz nje izvleči najboljše. Seveda se taista stvar lahko zgodi tudi v obratni smeri, ko moški pač pozabi na “date”, ampak v večini primerov verjamem, da bolj velja prva varianta, kajne?

Druga vrsta pričakovanja, ki ga vsi bolj ali manj poznamo je povezan s službo.
Dobimo projekt, na katerem delamo dolgo časa, mu posvečamo svoj prosti čas in se trudimo, da bi naredili maksimalno dobro. Trudimo se in se odrekamo stvarem, da bi se projekt zaključila popolno. In seveda, ko se projekt zaključi, ne dobimo pohvale, oz. nas nadrejeni ne nagradijo za vse odrekanje in naš prosti čas. Ta vrsta razočaranja je precej pogosta in precej boli, kajti izgubiš vero in zaupanje v svoje šefe, če le ti ne znajo pravilno nagraditi, oz. pohvaliti svoje delavce. V končni fazi nam lahko samo majhna beseda precej pomeni! Pravi šefi vedo, kako se tem rečem streže, zato so tudi uspešni.

Še tretja vrsta razočaranja, ki pa je ponavadi tudi najbolj neprijetna in ki najbolj boli.
Prijatelju, ali prijateljici zaupamu osebne stvari in seveda ga/jo prosimo, naj jih obdrži zase, ker so dejansko stvari, ki se ne tičejo drugih. In ko čez par dni ugotovimo, da jih dotična oseba ni zadržala zase, oz. jih je širila naprej, smo razočarani in izgubimo zaupanje v takšno osebo. Ponavadi reagiramo tako, da se razburimo, ali pa se takšne osebe celo izogibamo. In verjetno se nam je že vsem kdaj zgodilo kaj podobnega?

Sedaj končno k odgovoru na vprašanje, zakaj smo ljudje razočarani? No, moj odgovor je preprost – ker imamo pričakovanja! Ker pričakujemo od ljudi stvari, ki jih ne morejo, ne znajo, ali pa nočejo narediti. In namesto, da bi to dejstvo upoštevali, se rajši počutimo izdane, oz. rajši pizdimo nad tem, kako so nas ljudje razočarali.

Z drugimi besedami – če ni pričakovanj, tudi ni razočaranja, kajne? Če pričakuješ, da ti bodo starši, ki imajo povprečno plačo kupili Ferrarija, potem boš verjetno razočaran. Če se zavedas tega, da nimajo toliko denarja, da bi ti kupili avto, pa ti ga vendar kupijo, potem si presenečen in vesel.

Moj nasvet je preprost – življenje brez pričakovanj je precej lepše, predvsem pa povzroči precej manj sivih las. Seveda je sedaj zelo na mestu vaše vprašanje – če nimaš pričakovanj, zakaj potem sploh živiš? Seveda imam pričakovanja, ampak predvsem takšna, kjer je vse odvisno od mene samega in posledično sem lahko razočaran sam nad seboj in ne nad nekom drugim, kar pa povsem spremeni pogled na celotno sliko!

Življenje je lahko zelo zelo preprosto, če si ga znamo preprosto urediti in če upoštevamo preprosto kmečko logiko. Če sem bil nekoč zagovornik teze – zakaj bi bilo življenje preprosto, če je lahko zakomplicirano, zadnja leto to tezo spreminjam. Jeap, ljudje odraščamo – nekateri prej, drugi kasneje!

rainbow

5 Responses to Razočaranja naša vsakdanja…

  1. Anonymous says:

    S kakšnimi banalnostmi se greš ti “guruja”. Neverjetno.

  2. Podplat says:

    Pa še res je. Ampak potem nastane vprašanje, kako ne priti do pričakovanj? V vseh tvojih primerih gradim situacijo, ker (hočem, bi rad, pričakujem, vem) za nek rezultat, nekaj zaradi česar to sploh počnem. Ok saj so stvari, ki jih počnem po inerciji dogodkov, ampak so pa tudi stvari ki jih začnemo delati in ni delamo zaradi točno določenega momenta, to je rezultata. In v zvezi z rezultatom je tudi pričakovanje.

  3. Katja says:

    A veš kaj si mi dal mislit … kadar si razočaran nad nekom drugim, to nekako še požreš. Si prizadet, jamraš, jokaš, pizdiš in gre mimo.
    Jeba je, ko si razočaran nad samim seboj … kaj potem? Pizdiš sam nase, objokuješ svojo nesposobnost, če drugim pojamraš, ti rečejo “neeeee, pa sej si sposobna, pa lej kaj vse ti je uspelo, blablabla” ampak globoko v sebi veš le kaj ti NI uspelo. In potem ti ostane edino, da si prebiraš razne pregovore v smislu “Sometimes you win, sometimes you learn” in se s tem potolažiš … ali raje ubiješ vsa pričakovanja, ki jih imaš pri sebi in živiš srečno do konca svojih dni?

  4. Podplat says:

    Katja res je tako, problem pa je v tem, da to nekako ne moreš presežt, iti preko tega, si dokazat da si. Potem pa iščeš potrditve drugod, kjer jih pa velikokrat ni. Pa si v krogu.

  5. hitri says:

    Mogoce bi bil bolj primeren naslov: emo e-peder odkrijem nacela budizma 1400? Let za ustanoviteljem

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.