Mija Lorbek je direktorica podjetja Uniki, ki se ukvarja z inteligentnimi mediji. Mija končuje doktorat in pol svojega časa preživi v Londonu, kjer ima podjetje svoje pisarne – ker tam potekajo nišni B2B sejmi in ker tam sodelujejo v veliki agencijami. Sam se podjetja Uniki spomnim iz leta 2008, ko so postali finalisti Seedcampa in so, kot podjetje Zemanta pomagali “orati ledino” v startup svet v Sloveniji.
Mija ima zanimivo zgodovino in ko ugotoviš, koliko je mlada, se vprašaš, kako ji je vse to uspelo doseči. Namreč Mija je bila med drugim dve leti vodja kluba K4, v Kiberpipi se je ukvarjala z raziskovalno računalniško umetnostjo in prejela nagrado na festivalu Roboexotica. Bila je zlata maturantka, sodelovala v zmagovalnem debatnem timu Slovenije, prejela Prešernovo nagrado za diplomo. Pri šestnajstih letih je postala pilotka jadralnega letala, uživa v snowboardanju, windsurfingu, gorskem kolesarjenju, zadnja leta, ko se je preselila v Gorico, pa vsak prosti čas izkoristi za kajtanje.
Mije nisem poznal še od prej, vendar sem veliko stvari o njej vedel, saj v Sloveniji je startup svet precej majhen in se med seboj več ali manj poznamo, ali pa vsaj vemo, kdo kaj počne. Ko je omenila, da potrebuje prevoz iz Gorice do Izole, na Kino Otok, kjer imajo skupaj s Simobilom in podjetjem Sonce.net svoj razstavni prostor – AR naslovnico.
Ker je bilo napovedano sočno vreme in ker je pot do Gorice do Izole po zaledju čudovita za vožnjo zgoraj brez s Citroenom DS3 Cabrio, sem z največjim veseljem sprejel ta #dsdriver task. Vendar je letošnje poletje vse prej kot namenjeno vožnji brez strehe. Že ko sem se vozil proti Gorici, kjer Mija živi zadnja leta in se vozi vsak dan v Ljubljano in čas med vožnjo posveti razmišljanju in viharjenju, me je parkrat ujela nevihta. Kljub temu, da se lahko z DS3 Cabriom voziš po cesti tudi, ko dežuje in dež zaradi zračnega toku ne gre v kabino, je bilo 15 stopinj, na kolikor se je ohladilo ozračje malce prehladno.
Ko sem Mijo pobral v Gorici in sem jo hotel impresionirati z vožnjo brez strehe, je začelo deževati. Zaprl sem streho in pogovor se je začel. Zanimali so me njihovi začetki in prvi koraki podjetja Uniki, ki je takrat na naš trg prineslo povsem novo tehnologijo in način komunikacije. Ideja, da bi začeli delati inteligentne sisteme, interaktivne za uporabnike, se je pri njih porodila že par let pred tem, ko so se šli v okviru Kiberpipe tovrstno umetnost. Doseči interakcijo med človekom in zaslonom, brez fizičnega dotika je bila njihova ideja, ki se je ravno v tistem času začela razvijati po svetu in je čedalje več ljudi začelo verjeti v to, da je to prihodnost oglaševanja.
“V svetu so se začeli pojavljati trendi, da samo oglaševanje ni več dovolj, kajti navajeni smo enosmerne komunkacije. Potrošnik pa si želi nekaj več od svetlobnih vitrin, kot tudi drugačnih razstavnih prostorov na sejmih. Ko vpelješ uporabnika v interakcijo s samo znamko, se spremeni njegov odnos do nje.
Njihova prva rešitev je bila izvedena s kamero, ki je sledila gibom telesa in se interaktivno, preko projektorja, odzivala v prostoru in omogočala spremljanje gibanja. V svetu je takrat obstajalo par podjetij, ki so razvijala podobne stvari in Uniki so se precej dobro pozicionirali v njihovem segmentu. Takrat se še ni veliko govorilo o AR-ju (augmented reality), ki pa je v zadnjih parih letih postal buzzword, ki ga poslušamo na vsaki konferenci.
Debata, ki sva jo imela z Mijo je bila intenzivna, kaj drugega od takšne osebe tudi nisem pričakoval. In ko mi je razkazala še nepoznano cesto od Gorice proti Trstu, sem bil navdušen. Povedala mi je, da vsak prosti trenutek izkoristi za šport, da ji veliko pomeni zdrava prehrana, da tudi v svojem timu vzpodbuja sodelavce k čim več gibanja, saj se zelo dobro zaveda, da so njeni sodelavci zelo pomembni. Všeč mi je bilo, ko je Mija izjavila:
“Rada imam svoje programerje, saj to so najboljši programerji na svetu.”
Kaj takšnega redko slišiš, saj ponavadi so zaposleni ljudje zgolj potrošna roba. In debata o tem, kaj se dogaja v Sloveniji in v katero smer gre vse skupaj je bila precej dolga. Zanimivo je vedno znova slišati, da Slovence cenijo v tujini, da so naši programerji res vrhunski, vendar se pri nas ljudje tega premalo zavedajo – predvsem tisti ljudje, ki odločajo o vsem tem, oz. ki vodijo državo. Mija se zaveda, da je beg možganov, ki se dogaja v Sloveniji precej velik problem, vendar se tudi zaveda, da so razmere za delo ljudi, ki to storijo, v tujini veliko boljše. Ravno zato imajo oni predstavništvo podjetja v Londonu in New Yorku.
Uniki imajo trenutno štiri redno zaposlene ljudi, vendar jih je stalno sodelujočih deset. Zakaj jih ne zaposlijo več? Preprosto, ker so razmere takšne, da je težko vedeti, če bo čez mesec dni še vedno dovolj dela za vse, ali pa če bodo podjetja plačala fakture, ki so bile izstavljene. Če bi bila finančna disciplina boljša, bi bilo vse skupaj precej lažje. Sam sem opazil njihovo rešitev za interaktivno oglaševanje na svetlobnih vitrinah letos na SOF-u. Nisem vedel, da je to produkt domačega podjetja, vendar mi je bilo ravno to zanimivo – kako doseči interakcijo z uporabniki na samem mestu oglaševanja. Rešitev, ki jo ponujajo se je zelo dobro prijela in čedalje več naročnikov si želi tega. Odkrili so tržno nišo in sedaj vlagajo čas in energijo vanjo.
Ko sva se pripeljala v Izolo in odšla na Kino Otok, kjer so imeli prostor, kjer si si lahko oblikoval interaktivno naslovnico, sem ugotovil, da Mija tudi o tehnologiji ve vse. Dva fanta, ki sta bila tam, sta bila navdušena, da ju je prišla pogledat in tudi Mija je bila ponosna nanju. Ko sva šla na pijačo v bližnji lokal, sva srečala Evo Perčič, ki je bila skupaj z Nikom Klanškom, ustanoviteljem FlyKly in SportBoarda in kaj hitro smo ugotovili, da se vsi med seboj tako, ali drugače poznamo.
Vožnja nazaj je potekala še v bolj sproščenem vzdušju in predvsem je tekla debata o razmišljanju o našem življenju, ki ga živimo sedaj in o življenju, ki se nam obeta. Ker Mija piše doktorat, je tudi njen čas dokaj omejen, vendar bo današnji dan izkoristila za kajtanje na bližnjem jezeru in si tako napolnila energijo za teden, ki jo čaka.
