Slovenski medijski prostor je sredi devetdesetih let minulega stoletja začelo obvladovati t.i. histerično novinarstvo. Bistvo histeričnega novinarstva je, da pri odjemalcih električne energije ves čas ustvarja občutek izrednih razmer. Histerično novinarstvo tudi ves čas dokazuje, da so vsi okoli nas barabe, da vsi lažejo in da se lahko rešimo le tako, da se zanesemo nase, ne verjamemo nikomur in tudi ne pričakujemo, da bo kdo drug verjel nam.

Enega od svojih vrhuncev je histerično novinarstvo doseglo minuli teden, ko je lansiralo zgodbo o »smrtno nevarni« vodi na Pediatrični kliniki v Ljubljani. »Zaskrbljene mamice« so seveda nemudoma izpraznile avtomate z ustekleničeno vodo, vendar se s tem zgodba še ni končala. Pojasnila vodstva, da je z vodo vse v redu in da njeno kakovost redno nadzorujejo, seveda niso zalegla. Jasno, to je v nasprotju s temeljnim postulatom histeričnega novinarstva: ne verjemi nikomur! Predstavnica najžlahtnejše struje histeričnega novinarstva je stvari vzela v svoje roke in sama »naskrivaj« odvzela vzorec vode in ga odnesla na preiskavo. Pri tem je »skrbno pazila«, da v laboratoriju, ki je testiral vzorec, niso vedeli, od kod je vzorec res prišel. Rezultati so pokazali, da je voda OK. Uf, histerično novinarstvo je še enkrat rešilo svet!

Ampak tu se zgodba še ne ustavi. Ne, avtorica je naredila še korak naprej! Z zgodbo, ki je ni, je še naprej nadlegovala vodstvo klinike, vse dokler ni sam predstojnik klinike dr. Rajko Kenda zadevi naredil konec in pred kamero spil kozarec vode, ki je pritekla iz pipe na kliniki. Halo?!? A lahko pademo še nižje od tega?

No, zdaj pa to zadevo preslikajmo v vsakodnevno življenje. Denimo, da se dan po tem javnem ponižanju znajdemo v ordinaciji pri dr. Kendi. In denimo, da bi vam dr. Kenda povedal, da bi našemu otroku morali opraviti povsem rutinsko operacijo. Mu bomo verjeli? Ali pa bomo zahtevali, da to operacijo najprej opravi na svojem vnuku (če ga ima)? Kaj šele, če bi bil zraven še dr. Klokočovnik, ki bi predlagal operacijo na srcu… Ali bomo potem otroka zavili v odejo in jo ucvrli najmanj do… Tel Aviva?

Zdravstvo je stvar zaupanja in stvar sprejemanja odločitev. Če uporabniki ne bomo verjeli, da zdravniki sprejemajo odločitve, za katere so prepričani, da so v danem trenutku najboljše za nas, je sistema konec. Sistema je konec tudi, če nas zdravniki ne bodo vsakič znova prepričali, da sprejemajo odločitve, za katere menijo, da so v danem trenutku najboljše za nas. Tudi s hitrimi in jasnimi odgovori takrat, ko se kaj ne izteče tako, kot s(m)o načrtovali. V nasprotnem primeru bo sistem vse bolj degeneriral v izogibanje sprejemanja odločitev (in to se žal že dogaja!), kar se bo na koncu katastrofalno končalo za nas, uporabnike.

Jaz svoji osebni zdravnici verjamem na besedo. Prav tako na besedo verjamem svoji stomatologinji in pediatrinji mojih otrok. Verjamem tudi specialistom na Pediatrični kliniki in vsem ostalim specialistom. Pa se mi je žal tudi že zgodilo, da se mi v enem primeru operacija ni iztekla čisto tako, kot s(m)o načrtovali. Na srečo sem preživel, zavedam pa se, da prav lahko tudi ne bi… Pa?

Jure Krajnc

ledine_015

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.