Jaša Lorenčič je novinar Večera, ki je bila leta 2013 razglašen kot debitant leta. Ni samo to, kajti Jaša se je odločil, da na Mediumu zapiše zgodbo, s katero se sooča še zelo novinarjev v teh časih. Zbogom, tipkovnica? je precej kruta slika realnosti, s katero se soočajo novinarji, ki morajo preživeti cel mesec, vendar morajo, če želijo delati, odpreti svoj s.p. (ki potegne zraven precej stroškov, ki pa jih redakcije ne plačujejo) in potem so na tankem ledu. Da tega, da bi šli v bolniški stalež, niti ne omenjam.
Jaša je med drugim zapisal:
A v tem je problem tega našega sprevrženega novinarstva. Nihče ne sme niti pisniti nič o tem, da je ta ceh najbolj bolehen, pritlehen in ogaben, ko gre za prekerstvo. Videl sem, kako je bilo vodilnim novinarskim kadrom (ne le v moji hiši) svinjsko nerodno, ko je podelitev v mojstrki kulturni obdelavi pičila točno tja. Da je novinarstvo poklic za — en kurac.
Če delaš v firmi, kjer nekateri za 1.500 neto ob 40 dneh dopusta in 3 tekstih na teden gladko spičijo ob dveh popoldan domov po štirih urah v službi… Je narobe. Ni prav.
In potem pride del, ki me je presenetil:
Kakšne so alter opcije? Bolj švoh. Lahko narediš svoj medij. Kapo dol Bojanu Požarju in Roniju Kordišu — Hadu. O takih bi morali predavati na FDV. To so zgodbe o uspehu, seveda pa se vsi delajo norca iz enega in drugega in se jima meče polena pod noge, češ, kaj vse pišeta. Ja, ker skušata preživeti. Polna usta časopisnih urednikov je o plemenitosti poklica, kjer je najbolj cenjena nagrada imenovana po gospodu Josephu Pulitzerju, ki je izumil — tabloid.
Godi, ko kaj takšnega napiše novinar. Po drugi strani pa sem na istem, kot je Jaša. Če bi se preživljal od pisanja bloga, potem že dolgo ne bi bil živ. Nasprotno. V Sloveniji moram krepko delati, če želim preživeti mesec in blog mi je nekaj, kar mi daje energijo in voljo. Nimam uredniške politike in že dolgo mi je vseeno ali se bralci strinjajo z zapisanim ali pač ne. Še manj se obremenjujem s tem, kaj si mislijo bralci o meni. Delam, kar me veseli. In za to nisem plačan. Tako, da povsem razumem Jašo in situacijo v kateri je.
Ravno te dni poteka festival Naprej/Forward – 3. festival medijske kulture in trendov, kjer bi pričakoval množico novinarjev, urednikov, lastnikov medijev – tako, kot je to v navadi na ostalih festivalih V novinarstvu tega ni. Ni urednikov, še manj je starejših novinarjev, so pa mladi, ki jih ta poklic veseli. Poklic novinarja, ki je bil nekoč cenjen in plačan, ki pa je v zadnjih letih postal povsem razvrednoten. Vendar naj o tem sodijo poklicani, predvsem pa naj se lastniki medijev začnejo zavedati, da bodo naklade padale, če njihovi novinarji ne bodo delali dobrih člankov – če njihovi novinarji ne bodo imeli denarja za preživetje, bodo razmišljali o preživetju in ne o vsebini, ki jo lahko ponudijo bralcem. In smo v začaranem krogu, katerega lahko presekajo samo lastniki medijev.
Do takrat pa bom pizdil čez novinarje, ki v bistvu niso nič krivi – delajo zgolj po normativih, ki jim jih postavljajo uredniki, ki so odgovorni lastnikom. In na koncu smo bralci nezadovoljni, ker je treba z naslovi pritegniti pozornost – z naslovi, ki nimajo nobene veze s samo vsebino. Je pa pomembno, da se klika in da pade par eurov oglaševalskega kolača v mošnjiček.
Jaša Lorenčič, ne reci zbogom tipkovnici.
Najprej obvezno razkritje: tako kot vsak normalen državljan rdečega trobila Večer ne berem in zato težko cenim Jaševo pisanje.
Ampak, če so tudi njegovi Večerovi članki takšno skrpucalo kot zapis na blogu, potem je njegova zgodba nekaj čisto pričakovanega. Namreč, da spišeš neko čez vse meje zdravega razuma razpotegnjeno črevo, kjer ti nekje do polovice, ko obupajo še najbolj vztrajni mazohisti, še vedno ni čisto jasno, kaj je pesnik sploh hotel povedati…. Hebi ga, Jaša, očitno nisi nadarjen za pisanje konciznih tekstov, ki jih bralci pričakujejo od časnika. Je že tako, da razni nadrealistični teksti pa tokovi zavesti in ostala sranja, ki so bila stoletje+ nazaj jako v modi, nimajo in niso nikoli imela nobene zveze z novinarstvom. Tudi s kulturnoredakcijskim ne.
In dragi Jaša, če si že spoznal, da je žurnalizem tvoja strast, le kako, da si se odločil za njegovo najnjizkotnejšo režimskolakajsko zvrst, ki jo jasno izkazuješ že z udinjanjem pri rdečem Večeru? Le kako si lahko pričakoval realne možnosti za preboj, ko pa je že najmanj 7 let znanstveno dokazano, da imaš ravno v tej panogi najmanj 571 konkurentov?
Moral bi se usmeriti bolj nišno, vsaj v slovenskih razmerah. Evo, nekaj omenjaš Požarja, ravno on bi ti lahko predstavlal pravi zgled. Že res, da ne more vedno zatajiti svojih korenin in občasno še vedno objavi kakšno rumeno vestičko, kako se natepavajo estradniki. Ampak večino prispevkov lahko mirne duše označimo za naravnost šolske priemre raziskovalnega novinarstva (kar žal dosti pove tudi o konkurenci), kjer se pogumno in brez dlake na jeziku loteva rabot aktualnih oblastnikov. In glede na to, da portal obstaja in se samopreživlja že ohoho let, gre očitno za smer, ki ljudi zares zanima.
Potem bi lahko skočil na PortalPlus in si ogledal predvsem Kizove prispevke (njegovo identiteto poznam in vem, da v principu sicer ni novinar, ampak pustimo podrobnosti), pa v arhivih Financ lahko pobrskaš za naravnost izvrstnimi in analitično podkrepljenimi članki vedno pokončnega Stanislavovega Kovača…. Konec koncev, le koliko novinarjev se lahko pohvali, da ima na Twitterju svoj fan club? In če se ti že omenjeni mediji zdijo preveč “reakcionarni”, lahko kadarkoli nabaviš svoj izvod Omladinca in se pri Nežmahu podučiš, kako se stvarem streže.
Gotovo bi se dalo najti še kakšen svetal zgled, ampak bodi dovolj. Kot smo že ugotovili, nihče ni popoln in tebi, Jaša, neko resno pisanje očitno ne gre najbolje izpod tipkovnice. Zato bo res čas za prekvalifikacijo. Če že ne pri krajevni izpostavi ameriške neoliberalne hamburgerske multinacionalke, menda v toti Maribor prihajajo Kitajci s tovarno baterij in ni da ni, da se ne bi odprlo tudi kakšno prosto mesto v diviziji AMC.
Dobro si ga popljuval, bravo.
A tudi sam bi bil lahko krajši:
– Sem bralec Reporterja.
– Piši krajše, da bom razumel.
– Piši za kontrarežimske medije, Reporter ali Družino.