Ob zadnjih dogodkih glede KPK in Gorana Klemenčiča je Matevž Krivic zapisal spodnji tekst. Ne dvomim, da si bo s tem nakopal sovražnike na strani, ki je ne zagovarja, vendar se sam z njegovim razmišljanjem še kako strinjam!
S hijenami tu ne mislim na nobene določene posameznike ali skupine, ampak na prevladujočo mentaliteto primitivne in privoščljive maščevalnosti, ki ranjenega človeka besno raztrga in razmrcvari, ne da bi bila sposobna dojeti, kaj sploh počne – politiki, v ozadju ali včasih tudi v ospredju take rabote, pa potem “vnovčijo” njene bolj otipljive rezultate.
Da, Klemenčič je naredil napako – ampak kakšno? Pri “oranju ledine” nadzora nad premoženjskim stanjem vodilnih politikov je v skrajno nejasni in slabi zakonski ureditvi tega področja napravil en sam napačen korak – ki pa so ga najprej dve leti štela za pravilnega tudi vsa sodišča, šele zdaj je iz počasnih sodnih mlinov končno prišla drugačna končna razsodba. In Klemenčič, zdaj pravosodni minister, je v odzivu nanjo (v soboto zvečer v TV dnevniku) dal vzgled odgovornega odnosa politika do spoštovanja sodnih odločb: zdaj je sodišče razsodilo, kako je v takih primerih treba ravnati – in tako odslej bo.
Kako pa so doslej ravnali drugi politiki – in to v neprimerno hujših primerih? Janši in Peterletu vse sodbe ustavnega sodišča in še dve sodbi strasbourškega ESČP o izbrisanih niso bile dovolj, da bi odstopila od svoje dvajsetletne politike do njih, kaj šele, da bi storjene grobe kršitve pravic priznala ali se zanje celo opravičila. In ko je ustavno sodišče razveljavilo grobo protiustaven poseg v eksistenčne pravice 26.000 upokojencev, se je takratni predsednik vlade Janša vsaj posul s pepelom in priznal napako (na katere očitno protiustavnost je bil od svojih pravnih služb že vnaprej jasno opozorjen)?? Daleč od tega.
Kot je znano, se močno zavzemam za to, da bi bila tudi Janši njegova obsodba razveljavljena zaradi napak tožilstva in sodišča pri “oranju ledine” v prvem tovrstnem skrajno zapletenem korupcijskem primeru – naravnost gnusita pa se mi njegov cinizem in primitivna demagogija, ko si takratne ugotovitve KPK dovoljuje danes razglašati za “gestapovske metode” (!). Napaka v takratnem postopku KPK je bila, kot je sedaj dokončno razsojeno, v tem, da mu končno poročilo KPK pred objavo ni bilo dano v javni odgovor – toda na vse očitke je v tem postopku vendarle imel možnost odgovoriti že prej (posnetki pogovorov o tem so na spletni strani KPK še vedno dostopni), predvsem pa izvora spornega denarja tudi kasneje še vedno javnosti ni pojasnil. Upam, da bosta to zdaj od njega zahtevala tako javnost kot sedanja KPK.
Matevž Krivic
Boste Klemenčiča vrgli hijenam? S hijenami tu ne mislim na nobene določene posameznike ali skupine, ampak (cont) http://t.co/eJqhhmN0FS
— Rok Praprotnik (@Praprotnik) March 1, 2015
Mal pogooglaj spletne strani o nasilju, kjer opisujejo Mob, pa ti bo mogoče mal bolj jasno za kaj se gre. Še posebej, ko se gre za tovariša Janžo in sproženje plazu, ko ga je potrebno braniti (od njegovih cajtngov, tvitov pa do vsemogočih društev in zborov).
Ampak tile samooklicani “ugledni pravniki” so pa res svetsko čudo.
Kaj če bi raje na zadevo pogledali z druge plati. Kdaj se je Klemenčič že zavihtel v KPK? Če se ne motim, ga je Türk imenoval jeseni 2010 in kmalu zatem je lahko začel z delom. Takrat je že prav vsakomur bilo jasno, da Pahorjeva vlada ne bo zdržala do konca in da bodo potrebne predčasne volitve. In da bo KPK morala kmalu sestaviti tisto poročilo o premoženjskem stanju prvakov političnih strank. Pri tem menda še ni bilo nobene predhodne sodne ali komisijske prakse, kot se sedaj poskuša bedno izmotavati. Ali z drugimi besedami, komisarjem je bilo znano, da se bodo kmalu kot prvi morali lotiti neke naloge. Namesto da so se hodili v službo čohat po jajcih (ali po čemerkoli se že čoha una ta tretja komisarka) ali med službenim časom kar na službeni računalniški opremi klepali razna “svetovalna” mnenja za popoldansko dopolnilno dejavnost, bi se lahko samoiniciativno, ne da bi to bilo potrebno kje eksplicitno naročiti, že vnaprej bolje pripravili na ta podvig. In če bi se, bi že dovolj zgodaj opazili, da zakoni menda niso dobri, kot se danes spet bedno izmotava. In v enem letu do padca vlade bi bilo dovolj časa, da bi na te slabe zakone opozorili pristojne (pravosodno ministrstvo) in javnost in morebiti bi do volitev lahko te slabe zakone še popravili! Ja, Klemenčič in Krivic, tudi ta samoiniciativnost je del tiste ločnice, ki loči dobre (profesionalne) kadre od (pod)povprečnih!
Še več, ko je Klemenčič bil na ministrskem hearingu, je že nekaj slutil, da utegne njegovo poročilo pasti na sodišču. In kaj je v teh pol leta storil, da bi olajšal delo Štefanecu in naslednikom? Ali je začel pripravljati kakšne izboljšave zakonov? Ali pa mu je dol viselo, ker teh poročil ne bo več pripravljal?
Očitno je tudi Krivic prezrl, da se je Klemenčič v tistem kobajagi “briljantnem” TV odzivu na sodbo spet nekaj izmotaval, da so delali “v dobri veri”. No, če bi vsi skupaj premogli dovolj ustreznega znanja, bi povsem zadostovalo, če bi delali kar strokovno. V dobri veri namreč lahko dela samo nekdo, ki nima pojma in pobožno upa, da ne bo prišlo do kažina. Hja, tudi operaterji v černobilski elektrarni so v dobri veri šli delat en poskus, ki se je potem zaradi pomanjkljive usposobljenosti končal, saj vemo, kako.
Za konec še odgovor na naslovno vprašanje. Ne, Krivic, lahko si brez skrbi, mi nismo komunisti in Klemenčiča zagotovo ne bomo vrgli nobenim hijenam. In po časih, ko so tvoji idoli ljudi kar vse povprek metali v jame za hrano mrhovinarjem, se nam prav nič ne toži! Zato pa bomo Klemenčiča raje “vrgli” institucijam pravne države. Za začetek preiskovalcem, ki naj do konca raziščejo očiten sum kaznivega dejanja nevestnega dela v službi.
Spoštovani anonomni komentator. Nekako čudno se mi zdi, da na koncu svojega zapisa pišete o sumu kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, medtem ko se očitnega koruptivnega dejanja najmanj dveh politikov, bojim sepa, da jih je še več, sploh ne dotaknete.
Pametno bi bilo najprej prebrati celoten Zakon o o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), ki je javno dostopen )
Posebej se poglobite v 13. člen, ki v določenem pogledu še vedno daje Klemenčiču za prav, (beri sedmi odstavek):
13. člen
(pristojnosti komisije ob sumu korupcije ali drugih kršitev)
(1) Komisija lahko na lastno pobudo, na podlagi prijave pravne ali fizične osebe ali na zahtevo iz drugega odstavka tega člena uvede postopek zaradi suma korupcije, kršitve predpisov o nasprotju interesov, omejitvi poslovanja ali o lobiranju ali zaradi ocene in odprave posamičnih ali sistemskih korupcijskih tveganj ali kršitev etike in integritete javnega sektorja.
(2) Zahtevo za uvedbo postopka iz prvega odstavka lahko podajo tudi:
– državni zbor,
– vlada,
– računsko sodišče, varuh človekovih pravic, državna revizijska komisija, informacijski pooblaščenec, Banka Slovenije in drugi samostojni državni organi ali javnopravne institucije s področja finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence in preprečevanja pranja denarja,
– sodni svet, državno-tožilski svet,
– državno tožilstvo in sodišče, če ne gre za dejanja, ki sta jih pristojna preganjati oziroma odločati o njih v okviru svojih zakonskih pristojnosti.
(3) Komisija zadeve iz prejšnjega odstavka praviloma obravnava prednostno. Komisija lahko odloči, da ne bo uvedla postopka ali določila prednostne obravnave, če zadevo obravnava drug pristojen organ ali sodišče ali če je to v skladu s poslovnikom ali aktom komisije iz četrtega odstavka tega člena. V primeru zavrnitve zahteve mora komisija v roku 15 dni od prejema zahteve o svoji odločitvi in o razlogih zanjo pisno seznaniti vlagatelja zahteve.
(4) Komisija sprejme in na spletnih straneh objavi akt, s katerim določi merila in postopek za določanje vrstnega reda obravnave prijav oziroma za uvedbo postopka na lastno pobudo ter merila in način odločanja o prioritetni obravnavi posameznih zadev.
(5) Po končanem postopku komisija izda načelno mnenje ali ugotovitve o konkretnem primeru. Načelna mnenja in ugotovitve komisije po tem členu ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti pravne ali fizične osebe in nimajo oblike upravne odločbe. V načelnih mnenjih in ugotovitvah komisija lahko obdeluje osebne podatke posameznika, in sicer ime, priimek, funkcijo, položaj in zaposlitev.
(6) Načelna mnenja komisije vsebujejo zlasti prikaz in opredelitev komisije do sistemskih pomanjkljivosti, neskladij in problemov ter predloge za izboljšanje stanja. Ugotovitve komisije o konkretnem primeru vsebujejo zlasti opis dejanskega stanja, oceno ravnanja s pravnega vidika, z vidika krepitve integritete javnega sektorja ter z vidika korupcijskih tveganj in v primeru ugotovljenih nepravilnosti ali tveganj pojasnilo, kakšno bi bilo dolžno ravnanje.
(7) Kadar se ugotovitve komisije nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, komisija osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje tej osebi, ki se lahko v roku sedmih delovnih dni izjasni o navedbah v ugotovitvah. Če se obravnavana oseba do navedb v osnutku ne izjasni, to ni ovira za izdajo ugotovitev komisije. Če komisija na podlagi mnenja pristojnega organa oceni, da obstaja verjetnost, da bi to ogrozilo interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, osnutka ugotovitev obravnavani osebi ne pošlje.
(8) Komisija načelna mnenja in ugotovitve o konkretnem primeru skupaj z odgovorom obravnavane osebe predstavi javnosti z objavo na svoji spletni strani in na drug primeren način. Če bi javna objava ugotovitev komisije ogrozila interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, se komisija o terminu in vsebini javne objave predhodno posvetuje s pristojnim organom.
(9) Kadar se ugotovitve nanašajo na funkcionarja, uradnika na položaju, javnega uslužbenca ali poslovodno osebo, komisija ugotovitve pošlje predstojniku organa oziroma organu, ki je pristojen za neposredno izvajanje nadzora nad delovanjem obravnavane osebe ali za njeno imenovanje in razrešitev. Ta mora v roku 30 dni oceniti škodljive posledice za ugled funkcije oziroma položaja ter ugled organa oziroma subjekta, v katerem obravnavana oseba deluje, uvesti nadzorne in disciplinske postopke in sprejeti ustrezne ukrepe skladno z zakonom, kodeksi ravnanja in načrtom integritete. O izvedenih ukrepih obvesti komisijo.
(10) Ne glede na prejšnji odstavek komisija v primeru, ko je ugotovljeno hujše koruptivno ravnanje funkcionarja, uradnika na položaju ali poslovodne osebe, pošlje organu, ki je pristojen za imenovanje in razrešitev obravnavanega posameznika predlog za razrešitev in o tem obvesti javnost. Pristojni organ se je o predlogu komisije za razrešitev dolžan izreči v roku 30 dni.
(11) Komisija na podlagi zahteve državnih organov, organizacij in drugih fizičnih ali pravnih oseb oblikuje odgovore, mnenja in pojasnila tudi o drugih vprašanjih iz svojega delovnega področja.
Vsekakor pa je potrebno upoštevati 14. člen, ki ga trenutno v ihti vsi izpuščajo:
14. člen
(protikorupcijska klavzula)
(1) Pogodba, pri kateri kdo v imenu ali na račun druge pogodbene stranke, predstavniku ali posredniku organa ali organizacije iz javnega sektorja obljubi, ponudi ali da kakšno nedovoljeno korist za:
– pridobitev posla ali
– za sklenitev posla pod ugodnejšimi pogoji ali
– za opustitev dolžnega nadzora nad izvajanjem pogodbenih obveznosti ali
– za drugo ravnanje ali opustitev, s katerim je organu ali organizaciji iz javnega sektorja povzročena škoda ali je omogočena pridobitev nedovoljene koristi predstavniku organa, posredniku organa ali organizacije iz javnega sektorja, drugi pogodbeni stranki ali njenemu predstavniku, zastopniku, posredniku;
je nična.
Tu pa se zadeve zapletejo, kajne?
Zanimivo je dejstvo, da množica nižjih javnih uslužbencev, ki so ravno tako dolžni prijavljati premoženje, zakona ne problematizira, medtem, ko to počno eden od sokreatorjev in njegovi “vojščaki”.
Dejstvo namreč je, da v smislu protikorupcijske klavzule največja odgovornost leži prav na najodgovornejših uradnikih za vodenje države in pika. Imena tukaj niso važna, zgolj njih poštenost in iskrenost. Takole vlečenje iz dreka na proceduralnih napakah upravnih in sodnih organov pa je milo rečeno nevredno človeka na visokem položaju. Ali se pač motim?