Marin Medak je tisti pustolovec, ki se odloči, da bo šel z kajakom do Grčije, ali pa da bo prečil Atlantik na lastni pogon – s pomočjo rok. Vendar je Marin tudi podjetnik, motivacijski govorec, predvsem pa je fant, s katerim so trenutki dragoceni.
Letos se je odločil, da bo skupaj s Huwom Kingstonom preveslal več kot 2000 kilometrov razdalje od Tunizije do Turčije. Sedaj sta nekje na pol poti in kot je v navadi, je sedaj čas za par vprašanj, ki jih že tradicionalno zastavim Marinu.
- Marin Medak – Transatlantik – intervju na 70% preveslanega Atlantika
- Marin Medak – intervju na 1/3 poti s kajakom do Zakintosa
- Marin Medak – online intervju – s kajakom ob obali Južne Koreje
- Marin Medak in Gal Jakič – s kajakom čez Hrvaško
Marin, jaz sem bil prepričan, da so se tvoje pustolovščine na morju že zaključile. Kaj je bil tokratni povod za več kot 2000 kilometrov dolgo avanturo po morju?
Če bi me vprašal lani poleti, bi ti pritrdil, da je mojih pomorskih avantur konec. Moj celoten fokus je bil usmerjen v Oivo. Ko smo septembra šli na Kickstarter in po 18 dneh prekinili kampanjo, sem kar na enkrat imel veliko časa in nisem vedel kaj bi z njim. Takrat sem sprejel povabilo Huwa in odprava Preveslati J Mediteran se je začela.
Ali so bile priprave na ta podvig intenzivne? So kakšne posebnosti, ki bi jih rad izpostavil?
Priprave na to odpravo so bile zelo intenzivne, ker so se začele šele zadnje dneve septembra in to iz nule. Morala sva najti barko, jo kupiti, pripraviti, spraviti v Tunizijo. Zraven nakupiti še vso hrano, dodatno opremo, nekaj opreme naredit iz nule, najti sponzorje in urediti stvari, da se lahko za tri mesece šel od doma. Srečo sva imela, da sem hitro našel barko in novembra že letel na Kapverdske otoke in jo kupil, nekaj malenkosti naredil na njej ter pripravil vse potrebno, da so jo nato poslali v Tunis.
Predvsem mi je zmanjkalo časa za fizične priprave. Naredil sem samo 5 ali 6 treningov ampak na srečo nisem imel težav s tem. Kljub temu, da od Atlantika, pred tremi leti, nisem niti enkrat veslal, samo za en dan sem bi v kajaku.
Kako se ta odprava razlikuje od predhodnih?
Sredozemlje pozimi ni prijazno morje. Vreme je muhasto, ni stabilno in navigacija je veliko težja. 50 navtičnih milj bolj severno ali južno na Atlantiku ne pomeni nič. O tem začneš skrbet šele dva tedna pred pristankom. Tukaj pa je dobesedno vsaka milja pomembna ali prideš tja kamor želiš ali pa ostaneš na viharnem sidru za en teden in te odnese proti Libiji.
Če bi lahko svoje dosedanje odprave rangiral, kakšen bi bil njihov vrstni red?
Če gledam samo veslaški del, je sedanja na vrhu. Nato sledi Južna Koreja, Atlantik in Hrvaška. Če gledam kot celoto, pa je še vedno Atlantik na vrhu. Takrat sem bil odgovoren za tri ljudi, bili so daleč od civilizacije, res prepuščeni sami sebi. Sedaj skoraj ni trenutka ko ne bi videli kakšne velike barke ob sebi, reševalci niso daleč in tudi na kopnem se precej ustavljava. Zaradi tega sva si lahko tudi privoščila krajše priprave. Na Atlantik ne bi šel z barko na kateri sem »delal« samo dva tedna pred izplutjem.
Glede na to, da je s teboj v “čolnu” tudi Huw, ki je malce starejši od tebe? Kako se razumeta?
Huw je še enkrat starejši od mene in se zato včasih odzove malce pokroviteljsko. Kar je razumljivo, a pomembno je, da v pomembnih trenutkih ni obotavljanja kdo je glavni. Na morju pač štejejo milje in ne leta. Razumeva se dobro, ne bova pa prijatelja. Na Atlantiku sem sam izbral in zgradil ekipo, ki je bila fenomenalna. Pri tej odpravi sem sprejel povabilo in je zato razlika zelo občutna.
Od prve odprave je minilo 5 let, kako se je v tem času spremenila tehnologija, ki jo uporabljaš?
Glavna tehnologija se ni korenito spremenila, GPS in navtične karte so še vedno osnova, a se je modernizirala in olajšala življenje. Recimo na iPhonu veliko bolj priročna navtična karta, ker lahko z nekaj potegi izmeri razdalje, poljubno povečuješ merilo itd.. Pa tudi povezava s satelitskim telefonom in računalnikom ni več prek kabla ampak prek wi-fija. Dodaten plus so tudi SSD diski, ki pokurijo manj električne energije, se hitreje zaženejo in so manj občutljivi. Vsaka minuta šteje in super je, če se računalnik zbudi takoj, da ti ostane čim več časa za počitek.
Kaj storiš, če je dolgčas? Ali je sploh dolgčas?
Na morju mi ni nikoli dolgčas, že samo valovi se toliko spreminjajo, da je vedno nekaj novega. Sem si pa na Malti naložil podcaste od Metine liste in Apparatusa, ki sem jih poslušal ponoči.
Ko sva pristala v Grčiji, na Peloponezu, sva vzela na krov še Dimitrisa, Grka, ki bo z nama veslal do Turčije. Tako, da sedaj vsak vesla »samo« po 8 ur na dan in ne več 12. Žal je navigacija sedaj toliko bolj zapletena, ker smo med otoki in blizu kopna, da to pomeni, da pogosto ne spim več kot 15 minut v kosu, ker moram non stop kontrolirat če držimo pravilen kurz, če se je spremenil veter in kdaj moramo kje obrnit, da nas ne odpihne v napačno smer. To pomeni, da imam nastavljen alarm na vsakih četrt ure, se zbudim in kar iz spalke pogledam na GPS na telefon. Če je treba potem postavim nov kurz in dam navodila tistemu, ki vesla, če je vse OK pa zaprem oči za naslednjih nekaj minut.
Ko prideta na cilj, kaj bo prva stvar, ki jo boš naredil?
Glede na to, da sedaj že štiri dni čakamo v Monemvasiji, vasici na vzhodni strani Peloponeza, da mine anticiklon in močan severnik, da odveslamo proti vzhodu, in da imamo sedaj vse kar si zaželimo, ni nič posebnega kar bi naredil enkrat, ko pridemo na cilj. Razen tega, da si moram kupit normalna oblačila, ker imam sedaj samo ene raztrgane kavbojke, eno normalno majico in pulover. Vse drugo so tehnična oblačila.
Mislil sem, da se bom v Turčiji tudi obril, kot simbolno končanje odprave, ampak nam je sedaj v Monemvasiji tako dolgčas, da smo se vsi trije odločili, da gremo k brivcu. Tako bomo vsaj nekaj ur okupirani z nečim, hehe.
Hvala za odgovore! In srečno do konca!
