Lansko leto, ko se Marin Medak odpravil s kajakom na Zakintos, sem z njim v Igranah, kjer se je ustavil za eno noč z njim opravil intervju – Marin Medak – intervju na 1/3 poti s kajakom do Zakintosa.
Letos se je odločil za večji podvig – s kajakom se je odpravil ob obali Južne Koreje. Njegov podvig lahko spremljate:
In ker je tradicija tradicija, sem se odločil da tudi letos z Marinom naredim intervju – ampak online. No, Marin je imel včeraj probleme z dostopom do interneta in zato je intervju z dnevno zamudo. Spodnje fotografije so Marinove in objavljene z njegovim dovoljenjenjem.
Za Južno Korejo sem se odločil že pred enim letom, ko sem z Google Earth iskal lepo lokacijo za veslanje. Korejski otok je bil točno tisto, kar sem iskal. Ne prekratko in ne predolgo, poleg tega, pa obala te države še ni bila preveslana. Sicer sem sprva mislil veslati maja, a Simon zaradi sezone (ima kajakaško šolo v Cornwallu) ni mogel. Nizke temperature so še malce začinile potovanje in ga naredile zahtevnejšega.
Ja, zelo se motiš :). V primerjavi z lanskoletnim veslanjem je Koreja veliko zahtevnejša. Temperature so okoli ničle, močan veter, veliki tokovi in popolnoma drugačna kulture. Na sebi moram imeti tri sloje oblačil in dan je toliko kratek, da zunanjega sloja ne moreš posušiti.
Zjutraj zlezti iz tople spalne vreče v mrzlo kajakaška oblačila je velik psihični napor :). Je pa veliko lažje, ker sva dva.
Korejci so res neverjetni. Dobesedno se najmanj trikrat na dan slikava z ljudmi, ki se čudijo najinemu podvigu. Ko se zvečer izkrcava blizu kakšne vasi, nas pridejo takoj iskat domačini, nas nahranijo in ponudijo mesto za prespat. Tolikšne gostoljubnosti res nisem pričakoval. Včeraj se je en korejski kajakaš peljal pet ur z avtom, da je z nama veslal tri ure. Najlepše je to, ker imam občutek, da ljudem najino dejanje res nekaj pomeni in si želijo biti del najine zgodbe. Pristni stiki z domačini so tudi razlog zaradi katerega sva tukaj.
Kakor poleti sta z opremo tudi tokrat priskočila na pomoč Sandiline in Navisafe, od novih pa je tu Nikon. Veslam v Sandilineovih oblačilih in za sedaj lahko rečem samo najboljše. Delujejo tako kot morajo. Fotografije na blogu so povečini narejene z Nikonom D90, 16-85.
Odločil sem se, da bom s Korejo poizkusil narediti nekaj še za druge. Dejanja Društva KROS se mi zdijo zelo lepa in če lahko, zakaj jih ne bi podprl?
S seboj imava nekoliko več opreme kot poleti. SPOT, Asus eeePC, Nikon D90 in D60, dve HD vodotesni kameri (GoPRO HD in Contour), Panasonic full HD, GPS Garmin, HTC Desire in EPIRB. Predvsem HTC desire je zelo priročen, ker se priklopi na laptop in lahko istočasno oba posodabljava svoje strani.
Za pot nisva potrebovala posebnih papirjev, le dovoljenje korejske obalne straže. To pa sva morala urediti na licu mesta. Vedla sva, da so možni dnevni veslaški izleti in najino potovanje je samo skupek manjših. Pod okrilje naju je vzel Mr. Ha, ki naju je vozil naokoli po policijskih postajah in se pogajal v najinem imenu. Na koncu sva morala nekoliko popustiti in začeti potovanje nekaj kilometrov južneje in pristati na policijsko spremstvo na vodi.
Skrbi jih za najino varnost in želijo si, da bi varno opravila podvig. Zaupanje pomorske policije nama odpira veliko vrat, predvsem pa so policijske postaje v vsakem manjšem kraju. Velikokrat se zgodi, da greva po pristanku najprej na kavo k policistom :)
Naslednji izziv bo hitrostni rekord v preveslanju hrvaške obale. 320 navtičnih milj v 6 ali 7 dneh, bom še videl.
Drugače pa pripravljam veliko odpravo na začetku prihodnjega leta. Po mojem mnenju lahko brez pretiravanja lahko trdim, da bo to najtežja vzdržljivostna preizkušnja v slovenski zgodovini. Več o tem pa na začetku maja.
Hvala za odgovore in srečno na poti!!!!!
DOPING!!!
Naj pripomnim, da Južna Koreja polotok, ne otok. Če hoče obveslat otok, naj pride na Tajvan :)
Bi se po mojem hitro znašel v glavnih medijih tukaj.
Vso srečo :)
Tajvan sem tudi gledal, ampak se mi iz kajakaškega vidika ne zdi zanimiv. Mogoče čez par let.
Martina, na tone :).