Državljani Slovenije imamo srečo, da je kje kakšna država, ki še manj resno kot Slovenija jemlje razumevanje poštenja, odgovornosti in obveze izvršne oblasti, da mora služiti narodu in ne obratno. Kdor želi vedeti kakšna bo Slovenija jutri, si naj ogleda, kakšna je Makedonija danes, kajti Makedonija danes je tisto, kar bo Slovenija jutri.

Skopje je denimo mesto z največjo gostoto bronastih kipov na hektar površine, kar sem jih do sedaj videl na svojih popotovanjih; vse, kar je starega, se krasi z novim lišpom; avtorji nagnusnih bronastih kipov, s stiroporom in marmorjem olišpanih neo-viktorijanskih prenovljenih fasad soc-realisičnih stavb in betonskih galej v strugi Vardarja niso znani, ve pa se, da kipe menda izdeluje neka livarna iz Firenc za desetino porabljenega denarja, porabljeno pa je do sedaj menda že pol milijarde evrov. In v Makedoniji nisem srečal nikogar, ki bi mislil, da je bilo vse pošteno in da so izvajalci pridobili naročila za dela v postopkih javnega naročanja. Slovenci smo, kar se tega tiče veliko na boljšem, saj nam ni treba ugibati o tem, ali je največja investicija iz javnih sredstev TEŠ 6 bila vodena preko javnega naročanja, ker je jasno, da je TEŠ vsa naročila oddal brez postopka javnega naročanja in je tako uspel za 600.000 EUR vredno investicijo porabiti 1.400.000 EUR. Menedžerji TEŠ-a so tako nedvomno uspešnejši od makedonske vlade, saj so v investiciji primerljivi po višini z olepševanjem Skopja mirno pospravili vsaj toliko, kot so Makedonci porabili za ves kič v centru Skopja. Razlika je le v tem, da v Makedoniji opozicija meče vladajoči politiki »bombe« (vladne prisluhe več kot 20.000 prebivalcem Makedonije), pri nas pa opozicija »bomb« na temo TEŠ 6 ne meče, ker raje lepo molči in nekako sodeluje pri delitvi provizijskega kolača iz največje investicije iz javnega denarja v Sloveniji zadnjih pet ali še več let.

Slovenski mediji objavljajo alarmantne vesti o Makedoniji, iz katerih bi lahko povzeli, da moramo biti presrečni, ker živimo v Sloveniji in ne v Makedoniji, kjer bo zdaj zdaj izbruhnila vojna s ponosnimi sinovi orlov, ki so že v romanih Karla Maya (glej: Po gorah Balkana, Žuti in V deželi škripetarjev) opisani kot samosvoji in nepopustljivi bojevniki. Poleg tega zvemo iz naših časopisov veliko zgod in nezgod o nesporazumih z Grčijo glede imena Makedonija, zaradi česar to državo v mednarodni komunikaciji imenujejo Bivša jugoslovanska republika Makedonija. Mnogo poročil je bilo o terorističnih izpadih skupine borcev, za katere ne izvemo, kdo so bili in zakaj so šli streljat policaje v Kumanovo. Iz poročil naše RTV in časopisov izvemo tudi, da potekajo v Skopju demonstracije opozicije, ki želi doseči odstop vlade, vse menda zaradi prisluhov telefonskih razgovorov vrhov izvršilne oblasti, iz katerih je z gotovostjo možno zaključiti, da je v Makedoniji oblast skorumpirana in da se zlorablja v škodo naroda. Ta oblast je menda nekako pokvarjena in ji je bolj kot dobro in prav za javno blaginjo mar stanje na privatnih računih vodilnih politikov na čelu s dominantnim predsednikom vlade Gruevskim. Vse to je napisano dokaj prepričljivo in bi človek tem vestem celo verjel, če ne bi sam oni teden šel na potep v to nemirno državo, s katero smo še pred petindvajsetimi leti delili bratstvo in edinost v skupni državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

Makedonija je nedvomno izjemno lepa dežela. Sredi maja so bile visoke gore še vedno zasnežene, voda v jezerih pa bi bila že dovolj topla za kopanje, če bi vreme ne bilo deževno in hladno. Plodne ravnine ob Prespanskem jezeru in ob rekah Vardarju in Strumici so zelene, obdelane in je pravo veselje gledati plantaže cvetočega sadnega drevja, vinogradov, melon in dinj, da ne govorimo o plastenjakih paradižnikov, paprike in jajčevcev. Po pašnikih se pasejo črede drobnice, pokrajina ni prenaseljena in daje vtis umirjenega in spokojnega življenja njenih prebivalcev, ki niso izpostavljeni nadlogam množičnega turizma. Makedonci so ljubeznivi in prijazni ljudje, ki s tujcem radi poklepečejo o njihovem vsakdanjem življenju. Ni opaziti onesnaženja okolja, saj kakšne pomembne industrije praktično v Makedoniji ne premorejo. Mesta so lepo urejena, čista, s prijetnimi parki, kjer človek lahko posedi in uživa ob pogledu na množice posajenih cvetlic in vonja v maju cvetoče akacije. Ni mogoče dvomiti. Makedonci so pridni in delovni ljudje, sicer bi ne obdelali svojih polj in ne bi pasli svojih ovčic. Nemara bi tudi pridno delali v tovarnah, če bi jih imeli. Ker tovarn ni opaziti kaj prida, pa jim seveda preostane obrt, trgovina in gostinstvo. Kljub pridnosti pa žal vse kaže, da Makedonci ne uspejo toliko prigarati, kot lahko njihova oblast porabi, sicer bi ne bilo veliko beračev na ulicah mest in dragih prestižnih avtomobilov na cestah na vsakem koraku.

Kljub pridnosti in nedvomno dobrim možnostim za življenje, je popotnik v tej deželi prisiljen opaziti hudo revščino in pomanjkanje, ki ga trpi velika večina prebivalstva. Da, hudo je zlasti v zakotjih podeželja, kjer ni mogoče ločiti stanovanjskih hiš od hlevov za živino in kjer očitno ni ne kanalizacije, ne kaj dosti vodovodov. Dežela je elektrificirana, kako in koliko so dostopne pridobitve informacijske družbe na podeželju, popotnik ne more vedeti, čeprav je po večjih mestih v vsaki gostilni možen dostop do internetne povezave. Najslabše plačani delavci zaslužijo minimalno plačo, ki menda ne dosega niti 100 EUR na mesec. Ker je menjava makedonskega denarja proti EUR nekako 62 denarjev za en evro, mora tak delavec preživeti mesec z nekako 6.000 makedonskimi denarji. Kako mu to uspe je seveda skrivnost, saj so cene osnovnih dobrin sicer precej nižje kot v Sloveniji, a za dostojno preživetje štiričlanske družine v Skopju je treba zaslužiti kakšnih tisoč evrov, torej 60.000 denarjev. Vse kar je manj, je revščina, sorazmerna majhnosti zaslužka. Tudi pokojnine so izjemno skromne in se že leta niso spremenile, oziroma se celo nižajo in znašajo v povprečju manj kot 200 EUR. Če mora upokojenec s to pokojnino preživljati še brezposelne otroke, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo, so seveda tudi upokojenci izpostavljeni revščini. Policaji, učitelji, vojaki in drugi javni uslužbenci, ki vneto služijo vladajoči stranki, to je VMRO-DPMNE, zaslužijo bolje, celo do 600 EUR in jim gre bolje, čeprav se ne morejo pohvaliti, da niso revni in da živijo dostojno. Ker je brezposelnost velika, zlasti ni delovnih mest za nedoločen čas, delodajalci pa dobro služijo zlasti na račun prekarnih delavcev, ki pogosto delajo po 12 in več ur na dan za kakšnih 300 EUR na mesec.

V Makedoniji, enako kot v Sloveniji, ni več socializma, temveč vlada kapitalizem. Zato seveda ni nič nenavadnega, če srečamo tudi v Makedoniji neko manjšino ljudi, ki so očitno premožni, saj se prevažajo v dragih razkošnih avtomobilih, se gostijo v imenitnih restavracijah, kjer lahko vesela družba treh ali štirih udeležencev poje in popije za eno večerjo več, kot dobi povprečna družina za cel mesec. Ni potrebno imeti veliko domišljije, da ne bi doumeli, da množična revščina na drugi strani producira majhno elito bogatinov, ki so do premoženja prišli s špekulacijami, izkoriščanjem revežev in predvsem s korupcijo in zlorabami oblasti. Več kot je špekulacij in zlorab, več kot je kriminala, več je množične revščine in bolj je bogata privilegirana manjšina, ki jo ščiti oblast. Četudi ni pravnomočnih sodb o korupciji trenutnih oblastnikov, lahko z gotovostjo sklepamo, da je korupcije na pretek, če je veliko zelo revnih in nekaj nadvse premožnih državljanov.

V nekem objavljenem prisluhu (te prisluhe imenujejo v Makedoniji »bombe«) slišimo predsednika vlade, kako daje instrukcije, kako da naj Kitajci, ki gradijo avtocesto od Tetova proti Ohridu, dajo 15.000.000 EUR provizije, da bo le-ta končala na njegovem računu nekje v tujini. Avtocesto od Demir kapije do Gevgelije gradi Strabag, vendar ni znano, ali bo tudi o tej gradnji objavljena kakšna »bomba« in tako ni mogoče vedeti, ali je Strabag boljši od Kitajcev.

Skopje je veliko gradbišče. VMRO-DPMNE (že deveto leto vladajoča stranka) se je navkljub protestom Grčije odločila celemu svetu dokazati, da so Makedonci nasledniki antičnih helenskih Makedoncev, ki so za časa Filipa osvojili Grčijo, za časa njegovega sina, Aristotlovega učenca Aleksandra Velikega pa ves tedaj znan civiliziran svet, vse do Indije. Zato je najožje središče Skopja ozaljšano z množico bronastih kipov Filipa in Aleksandra, kar na simbolni ravni dokazuje, da imamo opravka z narodom, ki je pred 2300 leti premagal mogočno Perzijo. To seveda ni dovolj, zato je Skopje mesto z največjo gostoto bronastih kipov na hektar površine, kar sem jih do sedaj videl na svojih popotovanjih. Kipe imajo vsi, od carja Samuela, ki je leta 1014 po porazu na gori Belasici doživel, da so Bizantinci oslepili njegovo vojsko, do Kemal paše Ata Turka, ki je bil rojen v neki vasi blizu Debra in je bil oče Turčije, čeprav menda ni bil Turek. Toda Skopje ne bodo krasili le kipi. Vse, kar je starega, se krasi z novim lišpom. Vse bo oblečeno v stiropor in marmor, v strugi Vardarja, kjer je bilo nekoč kopališče revežev, ki so v poletni vročini tam hladili prepotene noge, pa sedaj stojijo tri betonske galeje, v katerih bodo gostišča za turiste, ki naj si ogledujejo vso to lepoto. Ta projekt je do sedaj menda že pogoltnil 500.000.000 EUR, makedonsko ljudstvo pa se prepira o tem, kolikšen del te vsote je končal v žepih vladajočih politikov na oblasti. Nisem srečal nikogar, ki bi mislil, da je bilo vse pošteno in da so izvajalci pridobili naročila za dela v postopkih javnega naročanja.

Vsekakor avtorji nagnusnih bronastih kipov niso znani, ve pa se, da jih menda izdeluje neka livarna iz Firenc za desetino porabljenega denarja. Tudi imena arhitektov, ki so sprojektirali prenovo socrealističnih stavb zgrajenih po potresu leta 1963 in spreminjajo Skopje v nekakšen neo viktorjanski posnetek Londona, niso znana. Makedonci o postopku, kako so bila pridobljena naročila financirana z javnim denarjem lahko le ugibajo in poslušajo bombe, ki jim narekujejo oceno, da se vse to počne predvsem zaradi zlorab in korupcije. Slovenci smo, kar se tega tiče veliko na boljšem, saj nam ni treba ugibati o tem, ali je največja investicija iz javnih sredstev TEŠ 6 bila vodena preko javnega naročanja, ker je jasno, da je TEŠ vsa naročila oddal brez postopka javnega naročanja in je tako uspel za 600.000 EUR vredno investicijo porabiti 1.400.000 EUR. Menedžerji TEŠ-a so tako nedvomno uspešnejši od makedonske vlade, saj so v investiciji primerljivi po višini z olepševanjem Skopja mirno pospravili vsaj toliko, kot so Makedonci porabili za ves kič v centru Skopja. Razlika je le v tem, da v Makedoniji opozicija meče vladajoči politiki »bombe«, pri nas pa opozicija »bomb« na temo TEŠ 6 ne meče, ker raje lepo molči in nekako sodeluje pri delitvi provizijskega kolača iz največje investicije iz javnega denarja v Sloveniji zadnjih pet ali še več let.

Makedonce moti netransparentnost porabe javnega denarja, zaradi česar študentje, profesorji in meščanski liberalno misleči intelektualci protestirajo proti vladi Nikole Gruevskega in zahtevajo nove volitve. Slovence TEŠ 6 ne revoltira, saj nihče ne protestira, mediji o tem ne poročajo, opozicijske stranke pa o korupciji ne govorijo. Gotovo, saj vsi spoštujemo modro odločitev ustavnega sodišča, ki je načelo zakonitosti postavilo nad spoštovanje pameti in odločilo, da je nezakonito kogarkoli pravnomočno obsoditi za korupcijo, če le-ta ni konkretno dokazana. Makedonci nimajo tako načelnega ustavnega sodišča, pa so prepričani, da je korupcija osnovni vzrok njihove bede in nesreče. Zato že več kot dva meseca vsak dan demonstrirajo in zahtevajo zamenjavo oblasti. Ta revolt pa ni ne množičen, ne oblasti nevaren, ker ga množica Makedoncov le opazuje nekako od strani, ker ne verjame, da protestniki nameravajo dejansko karkoli radikalno spremeniti. Izkušnja namreč Makedonce uči, da po zamenjavi oblasti nadvse moralni protestniki nadaljujejo staro prakso, ki jo lepo definira B. Traven v romanu »Upor obešencev«, ko pove, da je oblast zato, da je zlorabiš. Tudi vseslovenska ljudska vstaja v Sloveniji lepo potrjuje, kako zgolj menjava strank in imen v vladi še ni revolucija, ki bi prinesla ljudstvu več države, kot vsakodnevne prakse spoštovanja predpisov in odgovornega dela v javno dobro, kar bi se poznalo kot več delovnih mest, boljše plače, manj dobička kapitala, več kruha, več kulture, manj ideologije, več pameti in manj norosti. Dostojno življenje večine državljanov je pač iluzija, o kateri lahko le sanjamo, če za ta cilj ni pripravljena večina naroda pozabiti izkrivljene ideologije špekulantskega kapitala in če ta večina ljudi neumno misli, da bo prav vsak med njimi končal v ozki skupini bogatašev, ne pa po zakonih nujnosti v veliki večini revežev. Tako imamo v Makedoniji protestnike brez široke podpore ljudstva in vlado, ki podpore ljudstva ne potrebuje, saj ima policijo, vojsko in uradnike, ki so za ljubi kruhek pripravljeni pozabiti na pravo in moralo.

Vendar pa vse kaže, da je oblast v Makedoniji nekako želela pridobiti enotnost naroda in zanetiti domoljubna čustva Makednocev, da bi le-ti nemara ne nasedli demagogiji protestirajočih intelektualcev. In zgodilo se je Kumanovo. Prav vseeno je, ali je res, kar trdijo mnogi Makedonci, da so bili kumanovski teroristi pravzaprav plačani kriminalci, ki naj bi jih najel Gruevski, da bi naj napadli Kumanovo tako, kot so esesovci požgali Rajhstag, ali pa je šlo dejansko za izpad norih kosovskih nacionalistov, ki so lahko rovarili, ker jih oblast v Makedoniji ni želela pravočasno ustaviti. Dejstvo je, da je vlada kumanovski dogodek prikazala kot grožnjo svobodi in celovitosti Makedonije, zaradi česar je nujno končati demonstracije in enotno podpreti vladajočo oblast, da bo še naprej lahko vladala, bogatela in pehala makedonski narod v nesrečo. Prav tega dejstva slovenski mediji niso opazili, ali pa ga niso hoteli opaziti. Kot da bi tudi v Sloveniji potrebovali Kumanovo, da bi dojeli svojo srečo in spoznali, da moramo spoštovati in častiti pridobitve naše demokracije, pa četudi jih plačujemo z revščino.

V Makedoniji so na primer elektro distribucijo že prodali Avstrijcem. Tudi Telekom ni več makedonski, makedonska gradbena podjetja pa so podizvajalci tujim gradbincem. Skopsko in ohridsko letališče so kupili Turki, pivovarne pa Nizozemci. Tudi banke so pretežno v tuji lasti, celo NLB premore hčerinsko banko v Makedoniji. Nedvomno so bili Makedonci uspešnejši od Slovenije pri prodaji olastninjene nekoč družbene lastnine tujcem in so že dosegli, kar si v Sloveniji naša oblast šele prizadeva doseči. Naši mediji se sprašujejo, ali bo vlada prodala Telekom, ali pa si bo upala prevzeti nase odgovornost za odločitev, da Telekoma poceni ne prodamo. Takšnih dilem v Makedoniji nimajo, saj se hitro o vsem dogovorijo, ker ni sporov o tem, kateri del politikov oziroma kateri pripadniki elite bodo imeli od prodaje korist. Pričakovati je, da bo tudi slovenska oblast prej ali slej prišla k pameti in tedaj bo hitro prodano, kar je ostalo, pa čeprav bo zmanjkalo še za pokojnine. Na našo srečo, bodo naše skromne pokojnine še vedno zadostne za dostojno življenje v Makedoniji, le prodati moramo, kar imamo v Sloveniji in vzeti pot pod noge, se preseliti v Makedonijo in tam uživati dostojno življenje, za kar nam v Sloveniji že krepko zmanjka.

Ja, tako je to z Makedonijo. Lahko bi pisal še dolgo in vedno bolj zamorjeno, a bom nehal, ker vidim, da je vse lepo in prav, saj imamo srečo, da je kje kakšna država, ki še manj resno kot Slovenija jemlje razumevanje poštenja, odgovornosti in obveze izvršne oblasti, da mora služiti narodu in ne obratno. Žal pa to stanje ne bo več trajalo dolgo.

Kdor želi vedeti kakšna bo Slovenija jutri, si naj ogleda, kakšna je Makedonija danes, kajti Makedonija danes je tisto, kar bo Slovenija jutri.

Stanko Štrajn – več Premislekov in kritik zdravega razuma na http://www.prometej.eu

 

galeb-fotografije-seagull-photos-02.jpg

Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije.

In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.

Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono. Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.

Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:

  • vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
  • zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
  • trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
  • politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
  • če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
  • komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
  • obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem

Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.

 

One Response to Makedonija je danes tisto, kar bo Slovenija jutri – Stanko Štrajn

  1. Kaja Rot pravi:

    Gostujočemu pisatelju malo nagajajo številke. Mislim, da bi bili za omenjene vsote vsi veseli TEŠ 6.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.