Katarza pomeni očiščenje; v tragediji gre po Aristotelu za duhovno očiščenje zaradi trpljenja, s katerim se junak odkupi krivde, pri čemer se tudi gledalec etično očisti. V medicini je katarza izpraznitev črevesja, pa tudi razrešitev kompleksov. V razkritjih o tem, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna, ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Če bi Banka Slovenije želela doseči stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.
Na svojem blogu je dr. Damijan opozoril slovensko strokovno javnost na odličen članek Tadeja Kotnika, ki v Financah v interesu razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic razkriva, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna. Gorenjska banka, ki se kljub ugotovitvam Banke Slovenije ni dokapitalizirala, je tudi brez dodatnega kapitala dosegla (celo večjo od nujno potrebne) kapitalsko ustreznost. Primer Gorenjske banke naj bi torej dokazal, da bi tudi NLB in NKBM morali doseči potrebno kapitalsko ustreznost, oziroma bi jo lahko tudi brez dokapitalizacije z javnim denarjem, ali vsaj z manjšo dokapitalizacijo od dejansko izvedene. Ne vem, ali ta Kotnikova teza drži, saj je usoda Gorenjske banke gotovo odvisna od usode Save in Merkurja, a nemara napačna predpostavka o Gorenjski banki ne izpodbija dejstva, da ocena višine bančne luknje ni bila strokovna in je gotovo bolj ali manj pretirana.
Tadej Kotnik se pri svojem pisanju ni skril v diskretni šarm občega, saj iz njegovega pisanja lahko skoraj v jeziku kazenskega prava povzamemo, da je Banka Slovenije ravnala strokovno napačno, kar je lahko posledica malomarnosti ali naklepnega ravnanja, ki je imelo za cilj zavesti slovensko vlado, da je ta na podlagi neodgovornega dela ministrstva za finance v škodo javnih financ izvedla dokapitalizacijo v višini bančne luknje, ki jo je ugotovila Banka Slovenije. Ne smemo pozabiti, da je bančno luknjo Banka Slovenije ugotovila s pomočjo izjemno dragih tujih svetovalcev in revizorjev, ki so za svoje nestrokovno delo, za katerega niso prevzeli odgovornosti, zaračunali astronomske honorarje. Zato je Slovenija utrpela škodo, ne le zaradi nepotrebne ali pretirane dokapitalizacije, temveč je drago plačala tudi neresnice, ki so jo zavedle, da je v škodo javnih financ plačala ali preplačala v takšnem obsegu gotovo nepotrebno dokapitalizacijo. Nedvomno bo škoda na javnem premoženju še večna, če bodo imetniki podrejenih obveznic pri ustavnem sodišču uspeli doseči razveljavitev odločitev, ki je del bremena dokapitalizacije iz javnega premoženja prenesla na imetnike podrejenih obveznic.
O pomenu Kotnikovih razkritij sta bralcem Damijanovega bloga spregovorila komentatorja Marko Golob in Igor Umek. Prvi pojasnjuje, da v danem ravnanju ni šlo za stroko, temveč za namerno vzpostavljanje ubogljivega vazalnega razmerja Slovenije do tujega kapitala, ki preko ustvarjanja dolžniške krize zagotavlja pogoje za privatizacijo ključnih slovenskih podjetij in s tem omogoča kontrolo tujcev v Sloveniji, ki se tako spreminja iz moteče, potencialno samostojne ekonomije v vir dobičkov tujega kapitala in v deželo revežev. Igor Umek pa poudarja, da je na podlagi obstoječega pravnega reda v Sloveniji, pod pogojem, da država in njeni organi delujejo v skladu s svojimi pristojnostmi strokovno in odgovorno, možno preprečiti zlorabe v škodo javnega premoženja, zaradi česar vidi komentator ključen razlog slovenske krize natančno v dejstvu, da nadzorni sistemi pravne države v Sloveniji ne delujejo odgovorno, strokovno, da nihče ne odgovarja in nihče ne terja povračila škode, ki jo povzroča malomarno in nestrokovno ali celo namerno škodljivo ravnanje odločevalcev v javni in civilni sferi.
Vidimo, da je jasno, kaj pomeni in kakšne so posledice primitivnega delovanja pravne države, ki sicer ima sodoben pravni red, a ga ne spoštuje oziroma v praksi ne izvaja. Prav smešenje prava, ko vsi vemo kaj je dobro in prav za vse, a tega nočemo, ker raje upoštevamo, kaj je koristno za določene interese, pa čeprav v škodo javnega premoženja, je jasen dokaz primitivnosti, celo norosti vladajoče izvršne oblasti. Kakor koli želimo absurdnost sistemskega ignoriranja prava pojasniti, naletimo na vprašanja strokovnosti. Ni mogoče, da bi kdorkoli ravnal nestrokovno, če pri tem ne bi bil tudi vsaj malomaren. Seveda je možno, da kdo ravna naklepno škodljivo in s tem tudi nestrokovno, a je naklep težko dokazati. Zakon o finančnem poslovanju in zakon o gospodarskih družbah predpisujeta, da morajo v poslovnem prometu poslovodstva ravnati strokovno, da morajo torej upoštevati Kodeks poslovno finančnih načel. Enako tudi zakon o bankah nalaga upravam bank ravnati strokovno v skladu z dobro bančno prakso. Če je posledica odločitev nastanek škode, je ta škoda posledica malomarnega opravljanja dolžnosti, posledica malomarnosti pa je odškodninska odgovornost poslovodje, ki ni upošteval strokovnih pravil, predpisanih z zakonom. Če upoštevamo, da je pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti po obligacijskem zakonu določeno obrnjeno dokazno breme, da mora torej tožena stranka dokazati, da škoda ni posledica njene malomarnosti, je prav neverjetno, zakaj pristojni organi izvršne oblasti, Banke Slovenije in lastniki oškodovanih družb ne zahtevajo povrnitve povzročene škode.
Očitno trpljenje slovenskega naroda še ni doseglo tragičnega praga, ki bi v tej drami pri junakih tragičnega dogajanja vzbudilo katarzo in potrebo po očiščenju. Vse kaže, da junakom drame slovenske krize v Banki Slovenije še vedno ni jasno, da bi kot nadzornik bančnega sistema morali slabo bančno prakso ne le ugotoviti, temveč jo tudi preprečiti in nato tudi predlagati slovenski vladi kot zastopniku lastninskih pravic Slovenije v NLB in NKBM pravilna pravna sredstva za povračilo škode. Še celo več. Banka Slovenije po Kotniku slabo bančno prakso nadgrajuje s svojimi cenitvami bančne luknje, ki že povzročene škodo ni sankcionirala, temveč nagradila z dokapitalizacijo v škodo javnega premoženja in z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic, ki so s svojo izgubo plačali lastno špekulativno nerazsodnost.
Če ima Kotnik prav in so njegove ugotovitve točne, nam njegova logika narekuje sklep, da Banka Slovenije ne ravna z naklepno slepoto, kar sicer očita poslovnim bankam v množici kazenskih ovadb, ki jih tožilstvo ne procesuira, temveč da je namerno spravila slovensko vlado v zmoto, da je le ta v škodo javnega premoženja plačala dokapitalizacijo NLB in NKBM in da je pri tem še dodatno oškodovala imetnike podrejenih obveznic, kar naj bi prikazala, kot ukrep, ki je zmanjšal breme davkoplačevalcev. Ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Posel, sklenjen v dejanski zmoti, je pač izpodbojen. Torej bi lahko slovenska vlada, zaradi zmote, v katero jo je spravila napačna ocena Banke Slovenije, zahtevala v ustrezni pravdi razveljavitev vplačanih dokapitalizacij in s tem tudi vračilo nepotrebno vplačanih milijard, nekako tako, kot zahtevajo imetniki podrejenih obveznic razveljavitev razlastitve pri ustavnem sodišču. Vidimo, da je vlada pri obrambi javnega interesa neprimerno manj aktivna (saj v smeri razveljavitve dokapitalizacij NLB in NKBM sploh ni aktivna), kot so za svoj interes povrniti razlaščene podrejene obveznice aktivni imetniki teh obveznic. Vrnjen javni denar bi v hipu lahko zmanjšal javni dolg za več, kot bodo v škodo državljanov zmanjšali javni dolg vsi ukrepi po zakonu o uravnoteženju javnih financ in vsi ostali varčevalni ukrepi skupaj. Toda ne, slovenska oblast raje ne uporabi ustreznih pravnih poti za zavarovanje javnega premoženja pred zlorabami, goljufijami in špekulacijami vseh vrst, temveč raje stopnjuje varčevanje. Bolje je povečevati brezposelnost, nižati pokojnine, oropati mlade bodočnosti, državljane zdravstvenega in socialnega varstva, v šolah odpravljati možnost dostojnega šolanja otrok, policistom, zdravnikom, učiteljem in ostalim javnim delavcem nižati plače, uničevati cele gospodarske panoge (gradbeništvo, lesna industrija) in kar je temu podobnega, vse za to, da bodo preko bančnih špekulacij nekateri domači tajkuni in tuj kapital imeli še več dobička, da bo še večje izčrpavanje slovenskih delavcev in našega premoženja. Prav zato si Banka Slovenije in njeni funkcionarji lahko privoščijo nestrokovno, malomarno ali celo namerno neizvajanje nadzornih funkcij Banke Slovenije. Prav zato Banka Slovenije in njena viceguvernerka Mejra Festič govori o naklepni slepoti, namesto da bi podvzeli ukrepe za zaščito javnega premoženja v slovenskih bankah.
Če kdo, potem Banka Slovenije preko bilančnih podatkov in preko plačilnega prometa v slovenskih bankah ve in vidi, kaj se dogaja v slovenskem gospodarstvu. Če kdo, potem mora Banka Slovenije, kot nadzornik bančnega sistema preprečiti finančne špekulacije (finančni primitivizem) in s tem zaščititi slovensko gospodarstvo pred napadi na naše premoženje in našo svobodo, kot to opredeljuje Marko Golob. Če kdo, potem Banka Slovenije ne sme služiti Vladi Republike Slovenije pri njenem hlapčevskem služenju tujih interesov in podpiranju domačih roparskih podvigov slovenskih tajkunov. Če kdo, potem mora vsaj Banka Slovenije zagotavljati podlage pravosodnim organom za vodenje ustreznih sodnih postopkov za zaščito javnega premoženja, ne pa zgolj vzbujati vtis, da si prizadeva preganjati kriminal naklepne slepote.
Če bi Banka Slovenije pri svojih ukrepih za zagotavljanje stabilnosti slovenskih bank ravnala strokovno in če bi njeni funkcionarji opravljali svoje naloge intelektualno pošteno, potem bi tudi slovenska vlada in njeno ministrstvo za finance morali pred sodišči uporabiti prava pravna sredstva in ne bi po nepotrebnem obremenjevali pravosodja z brezpredmetnimi kazenskimi postopki. V tem primeru tudi vrhovno in ustavno sodišče ne bi mogli s svojimi sodbami zagotavljati nepregonljivosti in nekaznivosti vseh, ki brez nadzora lahko bogatijo na račun javnega premoženja. Vse to so osnovna prizadevanja in ravnanja, s katerimi bi Banka Slovenije prispevala k očiščenju slovenskega finančnega sektorja in s tem vsega gospodarstva, saj je finančni primitivizem generator vseh ostalih primitivnosti v naši vsakodnevni gospodarski praksi, tako v javni kot v civilni sferi.
Seveda, če bi Banka Slovenije želela doseči to stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.
Ja, Banka Slovenije katarze še ni in vse kaže, da je tako kot Slovenija v celoti še dolgo ne bo doživela, pa čeprav bi bila katarza daleč najučinkovitejše zdravilo za preseganje gospodarske, moralne in politične krize v katero so Slovenijo pahnili brezvestni bančniki in menedžerji ter kapitalisti, ki so mirno, brez slabe vesti v spregi z zavrženimi slovenskimi vladajočimi politiki pripravljeni za drobiž v svojem žepu pahniti slovenski narod v revščino in odvisnost od tujega kapitala.
Stanko Štrajn – več Premislekov in kritik zdravega razuma na http://www.prometej.eu
Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije.
In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.
Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na žalost si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono. Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.
Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:
- vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
- zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
- trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
- politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
- če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
- komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
- obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem
Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.
Komentiraj