Ker je žargon popačenje, izničenje, sprevračanje, zanikanje resnice, saj nam podaja pomen ravno v nasprotju z resnico, bi ga morali sovražiti in preganjati vsi intelektualno pošteni ljudje, zlasti strokovnjaki, tisti torej, ki kaj vedo in so svečeniki resnice. Slovar slovenskega žargona, ki bi po posameznih vprašanjih razkril vso ideološko izkrivljenost, lažnost in sprevrženost žargona, ki nam ga vsakodnevno servirajo naši mediji, bi bil izjemno obsežen in bi po obsegu gotovo lahko tekmoval s slovarjem slovenskega knjižnega jezika. Seveda pa ga ne morejo spisati naši slovničarji, temveč bi morali zavihati rokave vrhunski ekonomisti, pravniki, sociologi, psihologi, zdravniki in psihoanalitiki, filozofi in vsi možni družboslovci.
Žargon je pokvarjena, spakedrana govorica, ki jo uporablja manjše število govorcev na ožjem področju ali v mejah kakšnega stanu, socialne ali lokalne skupine ljudi. Poznamo na primer rokovnjaški, vojaški, prekmurski ali dijaški žargon. Žargon je nasprotje slovenskega knjižnega jezika, ki v okviru slovničnih pravil vsem umljivo govori in prenaša sporočila, informacije, misli, sodbe, prepričanja, ukaze, prošnje, spoznanja, verovanja, mnenja, pomisleke, ali karkoli drugega, kar ima v sebi nek pomen, neko vsebino. Smisel jezika je torej nedvomno v medsebojnem razgovoru med ljudmi omogočiti razumevanje, dojemanje stvari, odnosov in idej, o katerih se ljudje pogovarjajo, ali pišejo, saj pisana beseda v pisnih besedilih nadomešča govor. Pisan jezik je le prevedba glasovnih znakov v pisano besedo. Tudi pri pisanju lahko žargon izražamo kot neko spakovanje v besedilu, ki je napisano. Žargon se v navedenem pomenu torej pojmovno nanaša na obliko, na način izražanja vsebin, govorjenih ali pisanih. Brez dvoma je žargonsko spakedrana govorica pojav, ki ga naši slovničarji sovražijo in v svoji borbi za lep slovenski jezik po svojih najboljših močeh preganjajo iz vsakdanje rabe.
Ob pozornem branju znamenite razprave »Žargon pravšnjosti« velikana razsodnega premišljevanja Theodorja W. Adorna (ki jo imamo prevedeno v sijajnem prevodu dr. Božidarja Debenjaka v zbirki Misel in čas Cankarjeve založbe iz leta 1972), ima beseda žargon drugačen pomen. Ne nanaša se več na formo, temveč na vsebino povedanega ali napisanega. Ne gre za to, kako je na primer Martin Heidegger v svojem nastopnem govoru ob prevzemu rektorskega mesta freiburške univerze povedal svoje zahvale nacistični oblasti, ki ga je ustoličila, temveč gre za vsebino, gre za vprašanje, kaj je povedal. Eden največjih umov dvajsetega stoletja je za to, da bi bil oblasti všečen, slavil izgon akademske svobode iz nemških univerz in razglasil, da je prava svoboda pripravljenost slediti dolžnosti, to je volji nemškega naroda. Pojem svobode je v tem govoru Heideggra po njegovem mnenju priveden nazaj k svoji resnici in je svoboda opredeljena natančno obratno, kot je pomen te besede, v imenu katere so se v svetovni zgodovini odvijali vsi veliki spopadi med narodi v velikih vojnah ali v revolucijah v obliki razrednega boja. Tu se v žargonu pravšnjosti nacizem prelevi v svobodo, enako, kot se v Stalinovi »Zgodovini vsezvezne komunistične partije (boljševikov)«, ki jo je leta 1946 v prevodu objavila ista Cankarjeva založba, boljševizem razglasi za končno osvoboditev delovnega ljudstva, ki je končno doseglo izpolnitev svojih sanj o človeški osvoboditvi.
Brez dvoma je žargon v tem vsebinskem smislu lahko govorica, izražena v lepi knjižni slovenščini in ga zato naši slovničarji nimajo potrebe preganjati in sovražiti. Toda, ker je žargon v tem smislu popačenje, izničenje, sprevračanje, zanikanje resnice, saj nam podaja pomen ravno v nasprotju z resnico, bi morali žargon v tem smislu sovražiti in preganjati vsi intelektualno pošteni ljudje, zlasti strokovnjaki, tisti torej, ki kaj vedo in so svečeniki resnice. Toda tako, kot nam duhovniki prodajajo mite in pravljice za resnico o svetu, tako nam naši strokovnjaki, ki se spoznajo na ekonomijo, pravo, komuniciranje in na politiko, vsakodnevno govorijo in pišejo žargon, ki mu ni mar resnica, temveč je njegov edini kriterij hrepenenje po všečnosti vladajoči oblasti in ideologiji. Resnica se sprevrača v laž. Licemerstvo in hinavščina postajata temeljna lastnost naših strokovnjakov, politikov, novinarjev in velike množice vseh, ki v medijih karkoli objavljajo.
Svečeniki tega žargona so brez dvoma odgovorni uredniki, ki skrbno pazijo, da bi se v medijih ne pojavljala resnica. Če kaj, potem se odgovorni uredniki hlapčevsko trudijo pregnati resnico iz naših časopisov, revij, televizijskega sporeda in radija. Skrbno pazijo objavljati le novice in komentarje ter mnenja, ki so za oblast zaželeni, ki prikrivajo resnico in ki uničujejo človeško razsodnost in občutek za resnico. Tu in tam, seveda zelo redko, uide odgovornim urednikom kakšna pisarija, ki ne sledi želenim trendom laganja in sprevračanja resnice, a se to dogaja zelo redko in pomeni objava pisanja, ki ni slovenski žargon, le izjemo, ki potrjuje pravilo.
Oglejmo si nekaj primerov slovenskega žargona, ki prispeva pomemben prispevek k slovenski nemoči preseči gospodarsko in moralno krizo, v kateri smo in ki nam bo še dolgo preprečevala dostojno živeti in uživati pridobitve sodobne civilizacije. Če namreč ne razgalimo pravih vzrokov, če stvari ne imenujemo z njihovim imenom, če govorimo le o občih pojmih in predmetu našega mišljenja, ne dajemo njegovega imena, če klepečemo brez vsebine, če nepomembne stvari napihujemo v navidezno pomembnost, če pozabljamo dejstva in zlorabljamo statistiko, če zamolčimo, kaj je prav in ne kažemo na stvari, ki so narobe in kar je temu podobnega, potem govorimo slovenski žargon in prispevamo k temu, da se nič, kar je narobe, ne bo spremenilo.
Naši makroekonomisti že ves čas, odkar so priznali nastop recesije, ki so jo dolgo časa tajili, čeprav je bilo evidentno, da tonemo v hudo krizo, v javnih objavah nočejo govoriti o pojavu finančnega primitivizma, ki je eden od ključnih razlogov slovenske gospodarske krize in z njo poglabljanje revščine. Ne gre zgolj za priznanje, ali je finančni primitivizem omenjen kot eden od vzrokov krize. Ključna je teza, da finančno primitivno ravnanje pomeni malomarnost, ker akterji niso ravnali s skrbnostjo dobrih strokovnjakov, če celo predpisana strokovna pravila niso uporabljali pri svojih ravnanjih.
Dejstvo malomarnosti zaradi opustitve dolžne skrbnosti pa ima za posledico odškodninsko odgovornost, ki se v Sloveniji očitno namerno ignorira, ker se pristojni organi nadzora raje povsem brezpredmetno ukvarjajo s pregonom kaznivih dejanj, namesto da bi uveljavljali povračilo škode od malomarnih odločevalcev, od vrhov Banke Slovenije, finančnih ministrov do uprav in nadzornih svetov bank. Seveda je uveljavljanje odškodninske odgovornosti možno le, če pristojni organi nadzora (od ministrstev do Banke Slovenije in nadzornih svetov bank ter zlasti vlade kot vrha izvršne oblasti in Državnega zbora kot nosilca zakonodajne oblasti) opravljajo svoje z zakoni določene pristojnosti. Prav v tej točki niti Damijanov blog, ki je termin finančnega primitivizma že omenil, tako kot vsa ekonomska in pravna stroka ne opredeli jasno edinega zdravila za odpravo vzrokov bolezni slovenske družbe – to je doslednega izvajanja pristojnosti pooblaščenih organov nadzora v vsakodnevni praksi na vseh ravneh družbenega življenja. Slovenijo bi ta napor, to ukrepanje, stalo malo ali nič, uspeh pa bi bil neizmeren, ker bi se prekinilo s prakso vsesplošnega goljufanja, izigravanja predpisov, zlorab, korupcije, izčrpavanja podjetij, distribucije javnega denarja v privatne žepe, klientelizmom itd. Nihče ne prizna, ali noče priznati, da je stroka, ki ne obelodani in jasno ne poudari finančnega primitivizma, zaradi katerega imamo v bankah sam bog vedi kako veliko luknjo, intelektualno nepoštena in da po definiciji ne more prispevati k preseganju slovenske ekonomske in moralne krize, ki pelje v razkroj naše družbe.
Pooblaščeni revizorji pri svojih revizijah poslovanja bank in gospodarskih družb vzbujajo vtis, da je vse v najlepšem redu, ko podpišejo mnenje, da zaključni račun izkazuje pošteno in pravilno računovodsko stanje bilanc revidirane osebe. Iz takšnih mnenj pač ne izvemo resnice o bilancah stanja in uspeha in ne vemo, ali je revidirana oseba dolgoročno in kratkoročno sposobna poravnati svoje obveznosti, ali pa bo pravkar zašla v stečaj.
Sodišča objavljajo na spletnih straneh Ajpesa poročila in sklepe v stečajnih postopkih, v katerih pri gotovo obupa vsak mali upnik, ki iz objavljenih sporočil ne razbere, kako ga je stečajni upravitelj okradel in kako so mu upniški odbori pod vodstvom naših bank pogledali skozi prste, ker niso ščitili interesov vseh upnikov, ampak izključno samo svoje lastne.
Banka Slovenije objavlja, kako pridno vlaga kazenske ovadbe zoper poslovodeče osebe naših bank, pa ne pove, zoper katere, niti za katera kazniva dejanja, hkrati pa ne pojasni, zakaj ne sproža odškodninskih postopkov zaradi malomarnega ravnanja in zakaj ne uveljavlja civilne odgovornosti, pač pa le kazensko, čeprav ve, da se bodo kazenski postopki končali z ustavitvijo ali zastaranjem, ali pa se sploh ne bodo začeli.
Kar spomnimo se, kako podrobno so nas mediji mesec dni zasipali z vsemi podrobnostmi zapleta v arbitražnem postopku s Hrvaško glede meje, toda dosledno nismo izvedeli ničesar, kako bosta naš arbiter in naša agentka odgovarjala za svoje škodljivo ravnanje. Naši mediji so se trudili povedati vse, razen odgovora na vprašanje, zakaj sta arbiter in agentka (spomnimo se gre za dr. Jerneja Sekolca in Simono Drenik) po telefonu čvekala neumnosti, če pa sta vedela, ali bi morala vedeti, da se telefonom lahko prisluškuje. Ker ni bilo nobenega govora o njuni odgovornosti za škodljivo ravnanje, ki sta ga s hitrim odstopom priznala, lahko le ugibamo, ali sta bila tako neuka ali pa sta ravnala po naročilu in sta namerno želela povzročiti zaplete, ki so sledili.
Predsednik države in predsednik vlade nam po televiziji afektirano razlagata svoje poglede na aktualne družbene probleme. Toda, ko se človek vpraša, ali je iz tega govora izvedel, kaj natančno je narobe, kdo je za to kriv, kateri predpis je napisan v škodo in ne v korist javnega interesa in predvsem, kaj storiti, da bo bolje, ugotovi, da pravzaprav ni izvedel ničesar. Tak govor je prazen, je brez vsebine in pomena in služi kot leporečje le nekemu izmotavanju in prikrivanju grdih dejstev in tega, da se bo zgodilo, da se ne bo nič zgodilo.
Reforma trga dela ne pomeni nič drugega kot to, da redne službe za nedoločen čas skoraj ni več, je le zelo redka izjema. Posledica reforme je brezposelnost, ki se poglablja, je večanje števila prekarnih delavcev in velika izguba za proračunske prihodke iz obdavčitve dela. Toda naši mediji objavljajo razlage ministrice za delo, ki nas prepričuje, kako se trudi in kako se položaj na trgu dela izboljšuje in to ne glede na dejstvo, da množica mladih ljudi z visokošolskimi diplomami ali doktorati znanosti zapuščajo Slovenijo s trebuhom za kruhom. Prav isto pesem poje predsednik vlade, ki poudarja po prvem letu vladanja, kako se stanje pri nas izboljšuje, ker je manj mladih ljudi brezposelnih. Pri tem se nikomer ne zdi potrebno razložiti, v čem širi na primer Franček Drenovec krivo vero, ko v svojem pisanju v Delu argumentirano dokazuje, da je ekonomska politika naše vlade prav katastrofalna. Prav tako nihče niti ne poskuša demantirati nadvse verodostojnih ugotovitev Sreča Dragoša v reviji Mladina v njegovem pisanju »Populistično?«, kjer jasno pove: »Slovenija je izrazito evropsko nadpovprečna pri hitrosti naraščanja revščine, tu smo po zadnjih podatkih v samem evropskem vrhu.« Navedena primera pisanja, ki nista slovenski žargon, sta dokaz, da cenzorji v osebah odgovornih urednikov tu in tam naredijo napako ali kaj spregledajo.
Naši časopisi zelo radi pisarijo o Zidarju, Kordežu, Šrotu, Bavčarju in še kakšnem podobnem tajkunu in tako ustvarjajo vtis, da si Slovenija in njeni pristojni organi prizadevajo sistemsko preprečiti izčrpavanje podjetij in njihovo uničevanje, vsesplošno goljufanje. Hkrati pa naši časopisi ob vsej svoji zagnanosti in vnemi raziskovalnega novinarstva ne napišejo ničesar o tem, kdo je tem tajkunom in nepregledni množici manj razvpitih primerkov omogočil njihove packarije, kdo je zatajil pri nadzoru, kdo vse je bil podkupljen, da je mižal na obe očesi.
Koliko pisanja in govorjenja je o TEŠ 6. Toda nihče – na čelu z Računskim sodiščem – ne pove, da bi TEŠ moral oddajati naročila po postopku, predpisanem z zakonom o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev, pa je raje naročila oddal mimo zakona, nezakonito, s tem pa oškodoval javna sredstva za kakšnih 800 ali več milijonov evrov. Nihče ne sproži razmisleka, kaj bi se zgodilo, če bi Slovenija uveljavljala ničnost nezakonitih pogodb, ki jih je sklenil TEŠ z izbranimi ponudniki. Prav gotovo pa takšnega ukrepa ne najdemo med popravljalnimi ukrepi, ki jih predlaga načelni predsednik Računskega sodišča. O takšnih temah razmišlja le malo ljubiteljev resnice, ki lahko svoje ugotovitve širijo le zelo omejeno v osebnih stikih ali po različnih blogih, ki jih bere le zelo omejeno število bralcev. To vrstne razmisleke naša politika dosledno ignorira, nanje ne odgovarja in tako ob žargonskem govoru in pisanju v naših medijih prepreči, da bi se strokovna kritika javno obravnavala in da bi na podlagi stroke in resnice razreševali ključna vprašanja našega življenja.
Dnevnik denimo piše o pravdnih stroških Darsa, ki vzbujajo sum, da gre pri tako ekstremnih stroških celo za pranje denarja. Toda ničesar ne pove o tem, da v času prve uprave in še pet let po tem, Dars ni izgubil nobene pravde in so bili stroški pravdanja dejansko nič, saj je Dars vse stroške refundiral od nasprotnih strank, ki so pravde izgubile. Nič ne izvemo, zakaj je sedaj prav obratno, da Dars praktično vse pravde izgubi, da gredo pravdni stroški v stotine tisoče evrov in da toliko in še več mora plačati stroške odvetnikom nasprotnih strank, ki v pravdah uspejo. Nič ne izvemo, kdo je odgovoren za takšno škodljivo pravdanje, še manj pa izvemo, kaj se dogaja s tožbo Impresa Grasseto za 53 milijonov evrov in kaj z arbitražami, ki so jih Italijani sprožili zoper Slovenijo, ker naše sodišče še po preteku osmih let od vložitve tožbe ni ničesar odločilo in v Sloveniji ni sojenja v razumnih rokih.
Naši mediji ne zamudijo priložnosti razglašati, kako so kazniva dejanja v zvezi s trgovino z orožjem kazenskopravno zastarala. Dosledno pa ne povedo, da civilno pravni zahtevek na povrnitev neupravičeno odtujene stvari nikoli ne zastara in da bi Slovenija tudi še sedaj po toliko letih v pravdah lahko zahtevala povrnitev denarja, ki so si ga na škodo proračuna prilastili posamezniki, ki jih v trilogiji »V imenu države« razkrivata s podporo Evropskega sklada za preiskovalno novinarstvo Blaž Zgaga in Matej Šurc (založba Sanje, 2012), redko poštena novinarja, ki pa jim manjka pravnega znanja.
Naša ministrstva in vlada »že ukrepajo in pripravljajo spremembo kakšnega sistemskega predpisa«. To je pogosta dikcija naših novinarjev, kadar bi morali napisati, da je že veliko let zamujenih, da je izvršna oblast nesposobna, lena in pokvarjena in da še vedno ni ničesar ukrenila, da bi neko v nebo vpijočo krivico preprečila ali poskrbela za red in varovanje pravic državljanov.
Skorajda ni časopisa, da v njem ne bi mogli prebrati, kako je nekaj »skrb vzbujajoče«. Nič ni skrb vzbujajoče, dejansko je to nekaj, kar vpije po ukrepanju, po odpravi neumnosti, po ugotavljanju odgovornosti. Ne smisel vzbujanja skrbi ni razreševanje, temveč strašenje javnosti, ki se naj zave, da bi nam lahko bilo in nam tudi verjetno bo še mnogo slabše kot nam je. Namesto da bi odločno ukrepali, raje v strahu premišljamo, kaj vse hudega nas še lahko doleti. Slovenski žargon skrbi, da se nam ne bi posvetilo, da je skrb vzbujajoče prav to strašenje in da bi morali pretehtati, kdo je odgovoren, da je nekaj skrb vzbujajoče in da se zoper to pošast nič ne ukrepa.
Vidimo, da bi bil slovar slovenskega žargona, ki bi po posameznih vprašanjih razkril vso ideološko izkrivljenost, lažnost in sprevrženost žargona, ki nam ga vsakodnevno servirajo naši mediji izjemno obsežen in bi po obsegu gotovo lahko tekmoval s slovarjem slovenskega knjižnega jezika. Seveda pa ga ne morejo spisati naši slovničarji, temveč bi morali zavihati rokave vrhunski ekonomisti, pravniki, sociologi, psihologi, zdravniki in psihoanalitiki, filozofi in vsi možni družboslovci, pa tudi naravoslovci.
Vsekakor bi k razkrivanju pomena slovenskega žargona lahko in moral prispevati vsak razmišljujoči in intelektualno pošten posameznik, ki želi sebi, svojemu narodu in slovenski državi svetlo in upanja polno prihodnost. Razkrivanje žargona je naloga vseh strokovnih avtoritet na vseh področjih, pa tudi dolžnost vsakega Slovenca, da povsod in kjer koli ima priložnost razkriva slovenski žargon v vsej njegovi zavrženosti, kajti dokler ne bomo tega žargona opustili in začeli govoriti, kar je res in kar mislimo in je prav, toliko časa bomo slovenski državljani ovce, ki nas striže kapital v spregi s politiko s pomočjo pokvarjenih urednikov in novinarjev naših medijev.
Stanko Štrajn – več Premislekov in kritik zdravega razuma na http://www.prometej.eu
Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije.
In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.
Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na žalost si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono. Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.
Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:
- vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
- zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
- trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
- politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
- če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
- komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
- obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem
Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.
