Motimo se, če naivno mislimo, da tujci ne bodo izkoristili neumnost slovenske države, saj se gotovo ne bomo nikomer smilili. Pri vsakodnevni praksi na sejmu ničevosti trgovci trgujejo za denar in ne za krščansko ljubezen. Trgovina je neizprosna in v njej je vedno tako, da bedak plača za svojo neumnost.

Minister za pravosodje Goran Klemenčič je pred kratkem v slavnostnem nagovoru zbranim sodnikom javnost opozoril, da so konkretne kritike delovanja sodišč potrebne in želene, obratno, pa pavšalne negativne vrednostne ocene slovenskim sodiščem ne pomagajo, temveč škodijo in celo krnijo ugled Slovenije in njenih sodišč, kot tretje veje oblasti. Minister za pravosodje je gotovo imel v mislih na primer vrednostne ocene ustavnega sodnika Jana Zobca, objavljene v Delu, kjer ustavni sodnik ocenjuje, da politično mnenje prepogosto vpliva na mišljenje in delovanje slovenskih sodnikov, v posledici česar je seveda vprašljiva nepristranost in neodvisnost slovenskih sodišč.

Odvetnika Velkavrh in Stražar, kot to navaja v svojem memorandumu tožeča stranka Impresa Grassetto pred razsodiščem Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov, trdita, da so slovenska sodišča nesposobna, ker ne obravnavajo trgovinskih sporov v razumnih rokih. V predmetni arbitraži Impresa Grassetto toži Republiko Slovenijo in zahteva vse skupaj z obrestmi približno sto milijonov evrov, ker bi naj bila družba Impreso Grassetto za toliko oškodovana, ker ji naj DARS pri gradnji predora Trojane ne bi plačal vsega, kar je Impreso Grassetto opravil in imel stroškov s dokončanjem predora. Med ostalim, tožnik upira svoje zahtevke predvsem na trditev, da slovenska sodišča ne nudijo pravnega varstva, ne zagotavljajo tuji stranki varstva njenih pravic in ne omogočajo poštenega sojenja, kar vse tožnik dokazuje tudi z navedenimi pavšalnih mnenj pomembnih predstavnikov slovenskega pravosodja, kar nedvomno so ustavni sodnik in odvetniki. Njihove pavšalne ocene bodo nedvomno prispevalo k povzročitvi škode do sto milijonov evrov Sloveniji, če bo razsodišče sledilo zahtevkom Impresa Grassetta in bo uprlo svoje obrazložitve na vrednostne ocene, ki jih minister za pravosodje označuje za škodljive.

V začetku aprila 2006 je DARS prejel drugopis tožbe Impresa Grassetto, v kateri je le-ta zahteval 53 milijonov evrov za 27 različnih zahtevkov, ki jih je naslovil na DARS v zvezi z gradnjo predora Trojane. Časopis Nedelo je prav tedaj objavil novičko, da je menda pred nekaj dnevi na novo imenovani kardinal Rode pisal takratnemu predsedniku vlade po zaprosilu kardinala Tarcisia Bertoneja (tedanjega vodje vatikanske kurije in torej nadrejenega kardinala kardinalu Rodetu) pismo, v katerem posreduje za sporazumno ureditev zahteve Imprese Grasseto, ki bi bil voljan namesto 53 milijonov evrov od Darsa sprejeti in se zadovoljiti s 25 milijoni evrov. Takrat je pravna služba DARS (katere direktor je bil avtor tega pisanja) zaslutila, da je možno, da bo slovenska vlada pripravljena kupiti naklonjenost vatikanske kurije, ki je nedvomno imela interes pomagati lastniku Impresa Grassetto, Gavio Financiere, katere lastnik Gavio je enako kot kardinal Tarcisio Bertone doma iz Tortone, in bo naložila Darsu sprejeti posredniško ponudbo kardinala Rodeta. Poleg tega je bil takrat direktor Gavio Financiere Gianni Luciani, nečak pokojnega papeža Albina Lucianija, predhodnika papeža Janeza Pavla drugega, ki je zasedal sveti sedež 33 dni, potem pa ga je gospod poklical v nebesa. Prav zato je pravna služba DARS strašno hitela s pripravo odgovora na tožbo in v dobrih dveh tednih ob sodelovanju stroke (DDC) in odvetnika Mitje Lamuta vložila 30 strani dolg odgovor na tožbo, podkrepljen s petimi fascikli zbrane dokazne dokumentacije za vsak zahtevek posebej. Odgovor na tožbo je bil vložen en dan prej, preden je na DARS od takratnega ministra za promet mag. Janeza Božiča priromalo pismo kardinala Rodeta, poslano osebno predsedniku tedanje vlade Janezu Janši. Pismo je slovenski javnosti znano, saj ga je objavila tudi revija Mladina s svojim komentarjem. Med vrsticami spremnega dopisa je bilo razbrati, da slovenska vlada ne bi imela nič proti, če bi DARS Impresi Grassettu ustregel in plačal 25 milijonov evrov. Toda uprava DARS s tedanjim predsednikom Rajkom Siročičem na čelu ni zmogla korajže in ni upala prevzeti nase odgovornost za plačilo 25 milijonov evrov (to je znesek, ki ustreza letni plači vseh slovenskih sodnikov) potem, ko je en dan prej DARS argumentirano dokumentiral v odgovoru na tožbo, da so zahtevki Impresa Grassetto povsem neutemeljeni.

Največji zahtevek Impresa Grassetta od sedemindvajsetih se je nanašal na spor o tem, ali je tožnik upravičen zaračunati mnogo dražja »fiberglas« sidra, ki jih je med gradnjo po lastni odločitvi uporabljal namesto po razpisnih pogojih predvidenih jeklenih sider. Ta zahtevek je tudi predmet pravde, ki jo je Imresa Grassetto vložil že leta 2002 in bi ga sodišče ob upoštevanju načela, da sodišče nikoli ne razsoja o isti stvari dvakrat, moralo zavreči. Pravda iz leta 2002 je bila na prvi stopnji že dvakrat v celoti zavrnjena, po sodbi višjega in vrhovnega sodišča pa se trenutno obravnava na Vrhovnem sodišču le še slaba tretjina tega zahtevka, dve tretjini pa sta že pravnomočno zavrnjeni.

Preostale zahtevke bi sodišče lahko zavrglo iz procesnih razlogov, ker je tožnik zamudil procesne roke, ki veljajo po pogojih mednarodnega inženirskega združenja (FIDIC), ker tožnik svojih zahtevkov ni predložil pravočasno investitorju in nato sodišču v obravnavo. Tudi če bi sodišče presodilo, da ni pogojev za zavrženje tožbe bi moralo vse zahtevke zavrniti, ker je DARS pošteno plačal vse, kar je Impresa Grassetto opravil po Darsovem naročilu v skladu z pogodbo, razpisnimi pogoji in splošnimi pogoji FIDIC. Tudi dodatna in nepredvidena dela je DARS korektno plačal, dosledno pa je zavrnil plačilo neupravičenih zahtevkov, kot je na primer zahtevek zaradi navedenih sider. Enako tožnik ne more zahtevati več stroškov za deponiranje viškov materiala, ker jih je moral voziti po slovenskih cestah s tovornjaki z manjšimi osnimi pritiski, ne pa s pritiski, ki po slovenskih predpisih niso dovoljeni.

Pred podpisom pogodbe je namreč Impresa Grassetto potrdil, da pozna slovenske predpise in se je zavezal te predpise tudi upoštevati, svoje ponudbene cene pa je napovedal ob pogoju, da bo gradil v skladu s slovenskimi predpisi. Tudi ni tožnik upravičen zaračunavati več stroškov za deponiranje viškov materiala, če jih ni deponiral na predvidenih deponijah, temveč jih je razvažal na »črne« deponije, da se je tako izognil stroškom plačila za trajno deponiranje. Izvajalec gradbenih del ne more zahtevati stroškov zastoja, če je sam povzročil zastoj na gradbišču, ker je na primer v želji dokazati, da je predpisana nova avstrijska metoda predorske gradnje neustrezna, poizkusil pod Garni hotelom Trojane graditi predor po drugačni, kot se je tudi izkazalo neprimerni tehnologiji, zaradi česar je na Garni hotelu Trojane nastala škoda, ker so vsled posedanja terena pokale stene hotela. Če je zaradi poskusov izsiljevanja dodatnih plačil izvajalec večkrat neupravičeno upočasnil dela, nima pravice zahtevati povrnitev stroškov za pospešeno delo, ki je bilo nujno, da je nadoknadil zamude, ki jih je sam povzročil.

Avtor tega pisanja ni računalnik in zato bralec ne more pričakovati, da bi po devetih letih, ko je zapustil DARS, še vedel na pamet podrobno navesti vse podrobnosti tega primera, zaradi katerih bi sodišče lahko tožbo v celoti zavrglo ali zavrnilo, pa tega ni storilo, saj se ta spis valja po sodišču že dolgih devet let in se avtor tega pisanja s tem spisom po maju 2006 ni več ukvarjal. DARS je po nekaj letih odpovedal pooblastilo odvetniku Lamutu in spis prenesel odvetniku Matozu, po tem pa po dveh letih odvetniški pisarni Jadek Pensa. Spis se tako sedaj nahaja pri odvetnikih odvetniške pisarne Jadek Pensa, ki so tako pomemben spor gotovo podrobno analizirali in lahko avtorjevo pisanje potrdijo ali ovržejo. Kakor koli, dejstvo je, da sodišče že devet let spor obravnava. Dejstvo je, da tožbe ni zavrglo in se že devet let ukvarja z imenovanji izvedencev gradbene stroke, ki bi naj sodišču pojasnili dejansko stanje in tehnične elemente spora.

Sodišče torej ne obravnava ključnega vprašanja, ali je tožben zahtevek glede na FIDIC pogoje in glede na sklenjeno gradbeno pogodbo utemeljen ali ne. Sodišče se pač očitno ni poglobilo v predmeten spis do te mere, da bi ugotovilo, kaj je bistvo spora in ni preverilo, ali so spoštovani roki za uveljavljanje zahtevkov po FIDIC pogojih, ni preverilo, ali je nemara o kakšnem zahtevku že odločeno, oziroma, ali o tem zahtevku poteka kakšen drug spor, zlasti ni sodišče za vsak zahtevek posebej ugotovilo, katera pravna vprašanja je potrebno rešiti za rešitev spora in ali je rešitev pravnih vprašanj pogojena s predhodno razjasnitvijo tehnoloških vprašanj. Ne, sodišče se ni lotilo gradnje svoje odločitve pri pravnih temeljih zahtevkov, zaradi česar se je zapletlo v nepotrebno razreševanje vprašanj, ki sploh ne morejo vplivati na odločitev sodišča. Povsem brezpredmetno je preverjati, ali so »fiberglas« sidra enakovredna jeklenim in ali se lahko uporabijo, če je v razpisnih pogojih v projektih za razpis jasno določeno, da investitor zahteva jeklena sidra in je ponudnik s ponudbo prav jeklena sidra ponudil in jih tudi vrednostno upošteval v svoji ponudbeni ceni.

Zakaj torej sodišče že devet let mečka in se ne loti reševanja spora, v posledici česar ima sedaj težave Slovenija, ki ji lahko arbitraža naloži sto milijonov evrov plačila v škodo davkoplačevalcev, kar bomo plačali vsi državljani, če se vlada ne bo zasukala in zagotovila kvalitetno obrambo premoženjskih interesov Slovenije. Najprej se vsiljuje pomislek, da sodniki valjajo spis po predalih, ker upajo, da bo Vatikan dosegel za Impreso Grassetto izvensodno poravnavo, po kateri bo DARS plačal ali podaril Impresi Grassettu znesek 25 milijonov evrov in se jim s tem debelim spisom ne bo treba ubadati, saj bo po poravnavi sledila ustavitev postopka. Možno bi bilo tudi zahtevek zavrniti, ali mu ugoditi, vendar bi bilo nujno odločitev utemeljiti in obrazložiti tako, da bi vzdržala presojo višjega in vrhovnega sodišča. V tem primeru bi sodnik, ki obravnava zadevo, moral vložiti delo in porabiti kakšen teden poglobljenega študija. Zlasti bi moral prebrati FIDIC pogoje in preveriti utemeljenost procesnih ugovorov in utemeljenost razlogov za zavračanje priznanja zahtevka, ki sledijo iz ravnanja tožeče stranke, ki je sama povzročila stroške, ker ni spoštovala svojih pogodbenih obveznosti in ni ravnala v skladu s sprejetimi razpisnimi pogoji naročnika. V tem primeru bi sodišče lahko spor rešilo že pred devetimi leti in sedaj Slovenija ne bi bila izpostavljena tveganju nepoštenega arbitriranja. Če domnevamo, da se bo Vatikan angažiral pri arbitraži vsaj tako aktivno, kot se je angažiral kardinal Rode pri naši vladi in če bo arbitraža manj neodvisna od slovenskega sodišča in bo dobronamernim posredovanjem duhovnih knezov sledila, bomo davkoplačevalci zelo verjetno plačali opustitve slovenskega sodišča in neumnost naše države, ki ne uvidi, da je malomarno, neodgovorno delo v spregi z pomanjkanjem znanja osnoven razlog težav, s katerimi se ukvarja vlada pri vsakodnevnem delu. Toda očitno je vladi lagodneje trgati svojim državljanom od ust, kot pa poskrbeti, da bi institucije države, kot na primer sodišča, opravljale svoje funkcije in pristojnosti pravočasno in korektno.

Vsekakor lahko na podlagi tega konkretnega primera vidimo, da ovira za delo naših sodišč ni skrita v ideološki in politični pripadnosti sodnikov tej ali oni politiki, kot to ocenjuje ustavni sodnik Jan Zobec, niti ni na mestu pavšalna ocena, da so naša sodišča v trgovinskih sporih na sploh nesposobna soditi v razumnih rokih, kot to obrekljivo razlagata odvetnika Velkavrh in Stražar, saj je zares nedopustno govoriti o nesposobnosti slovenskih sodišč, če v enem primeru sodišče ne razsodi v skladu s pričakovanji tožnika.

Če zanemarimo teorije zarote in objektivno in konkretno brez vsakih pavšalnih ocen sledimo pozivu našega ministra za pravosodje, smo prisiljeni ugotoviti, da manjka našim sodiščem, oziroma v tej zadevi sodečim sodnikom znanja in volje do dela. Kajti, če bi sodniki imeli voljo do dela, bi si pridobili tudi potrebno znanje in bi prebrali FIDIC pogoje in preštudirali spis. V tem primeru Slovenija ne bi bila obtožena kršitve mednarodnih obveznosti, ker njeno sodišče ne zagotavlja sojenja v razumnem roku. Neznanje in pomanjkanje volje do odgovornega in poštenega dela je dejstvo, ki Slovence in Slovenijo ne samo na področju pravosodja, vsakodnevno kaznuje za vseobčo nepripravljenost preganjati malomarnost in zahtevati odgovorno delo, kar se kaže kot velika naklonjenost k vsesplošnemu neodgovornemu ravnanju.

Motimo se, če naivno mislimo, da tujci ne bodo izkoristili neumnost slovenske države, saj se gotovo ne bomo nikomer smilili. Pri vsakodnevni praksi na sejmu ničevosti trgovci trgujejo za denar in ne za krščansko ljubezen. Trgovina je neizprosna in v njej je vedno tako, da bedak plača za svojo neumnost.

Če se Slovenija ne bo pred arbitražo branila strokovno in angažirano, bo plačala za lastno neumnost, ker tolerira neznanje in brezvoljnost svojih sodnikov, ki jih je izvolila v državnem zboru.

Upajmo, da bo naš minister za pravosodje to konkretno kritiko, h kateri nas sam poziva, vzel in jo razumel dobronamerno, ne kot škodljiv napad ustavnega sodnika in nekaterih odvetnikov, ampak kot iskren poziv k odgovornemu in razumnemu ravnanju pri odpravljanju neznanja in pomanjkanja volje delati pri nekaterih sodnikih, kar je osnovni razlog kritike javnosti o delu sodišč, ki žal pogosto, celo razumljivo zakaj, izgubi kriterij resnice in stroke, po katerem hrepeni naš pravosodni minister.

Stanko Štrajn – več Premislekov in kritik zdravega razuma na http://www.prometej.eu

Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije.

In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.

Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono. Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.

Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:

  • vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
  • zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
  • trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
  • politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
  • če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
  • komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
  • obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem

Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.