Italijani premorejo nadvse primerno kletvino »porca miseria«, dobesedno »prasica revščina«. Ta italijanska kletvina natančno definira naš odnos, naše sovraštvo, strah, jezo do revščine. Revščina pomeni fizično in duševno trpljenje, ki poniža človeka in mu vzame voljo do življenja, ki v revščini jemlje človeku njegovo dostojanstvo. Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti.
V zadnjih tridesetih letih se revščina, kot je to ugotovil Piketty v znameniti knjigi Kapital v 21. stoletju kot povečevanje neenakosti hitro stopnjuje. Nedvomno človeštvo še nikoli v svoji zgodovini globalno ni proizvedlo toliko dobrin, kot jih trenutno proizvede globalni kapitalizem, v posledici česar bi bila revščina lahko izkoreninjena, saj je vseh dobrin za dostojno življenje vseh zemljanov dovolj in bi ne bilo potrebno nikomur stradati in vsi bi lahko bili primerno oblečeni, imeli streho nad glavo in uživali v kulturnih dobrinah sodobne civilizacije. Vsi bi lahko služili svoj kruh s svojim delom, vsi bi lahko bili deležni kvalitetnega zdravstvenega varstva in vsi bi se lahko šolali in dosegli svojemu intelektu primerno izobrazbo. Nikomer ne bi bilo treba krasti in ropati, saj boja za dobrine, ki bi bile pravično porazdeljene, ne bi bilo.
Na preprosto vprašanje, ali je civilizacija globalnega kapitalizma izboljšala življenje povprečnega človeka nam z nazorno primerjavo primitivnega plemena Inuitov z Aljaske in civiliziranega plemena Angležev že pred sto leti odgovori Jack London v svoji zbirki poročil z naslovom »Ljudje na dnu«. Jack London ne le da prikaže revščino v civiliziranem svetu, temveč nam daje tudi odgovor, zakaj v civilizaciji globalnega kapitalizma kljub povečanju proizvodne moči povprečnega človeka tudi ni izboljšanja življenja povprečnega človeka. Razlog je enostavno slaba uprava. To je razlog, ki ga v svojih pisarijah skušam kolikor mogoče nazorno prikazati. Prepričan sem, da je naloga demokracije prav ustvarjanje sistema, ki prisili upravo – zakonodajno in izvršno oblast – da zagotovi izboljšanje življenja povprečnega človeka, ali povedano drugače, da zagotovi sistem odpravljanja revščine, to je sistem zmanjševanja in ne povečevanja neenakosti.
Seveda smo Slovenci manj revni kot na primer nomadi v podsaharski Afriki, ki se borijo s sušo in umirajo od žeje in lakote, toda zaradi bogatenja majhne skupine privilegirancev, ki uživajo zaščito oblasti, se število ljudi v Sloveniji, ki živijo pod pragom revščine nenehno povečuje. Siromašenje je v Sloveniji nadpovprečno hitro, ker imamo tudi nadpovprečno nesposobno in pokvarjeno oblast, ali z drugo besedo – politiko. Naša zakonodajna in izvršna oblast še mnogo nazorneje kot večina oblasti v svetu globalnega kapitalizma demonstrira svojo pripravljenost za lastno korist izdati interese vseh državljanov in za lastno korist za drobiž prodati možnost dostojnega življenja slovenskih državljanov. Tako naša oblast v vsakodnevni praksi ne uveljavlja odgovornosti za namerno škodljivo ravnanje vseh, ki odločajo v javni in civilni sferi. Organi oblasti ne opravljajo svojih pristojnosti in ne zagotavljajo spoštovanja prava v vsakodnevni praksi. Pravosodje se utaplja v zamudah in dejansko ne zagotavlja pravne varnosti državljanov v obsegu, ki se zahteva za urejeno civilizirano državo. Zaradi brezposelnosti, ki jo stopnjujejo strukturne reforme, pada vrednost dela in rastejo dobički kapitala. Ljudje brez dela živijo od prodaje podedovanega premoženja prednikov, ki so ga pridobili v socializmu ali pa so odvisni od čedalje skromnejših socialnih pomoči.
Nedvomno je vprašanje revščine predvsem vprašanje nacionalnega gospodarstva. Prav tu je slovenska oblast najbolj zatajila, ker nič ne stori, da bi ustavila trende propadanja pomembnih podjetij in trende razprodajanja gospodarskih družb in bank zlasti tujim špekulantskim investitorjem, za katerimi se pogosto skriva denar privilegiranih Slovencev, kolikor so ga uspeli prenesti in oprati v davčnih oazah. Proces siromašenja se v vsej svoji brutalnosti kaže v postopnem razgrajevanju zdravstvenega in pokojninskega varstva. Razumljivo je, da množica brezposelnih Slovencev ne more zagotavljati dovolj sredstev za ustrezno zdravstveno oskrbo in za dostojne pokojnine vedno večjega števila ostarelih ljudi. To je cena, ki jo je slovenska politika pripravljena plačati kot stransko škodo za sistem povečevanja revščine.
Zgolj preklinjanje in zmerjanje revščine nam ne bo pomagalo. Pomaga lahko le nenehen pritisk vedno večjega števila državljanov na našo oblast da se preneha obnašati brezumno in da prične opravljati svojo osnovno nalogo, to je sistemsko odpravljati prekleto revščino. Ne glede na globalno vpetost Slovenije v svetovne trende, ni nobenega razloga, da trpimo manj sposobno in bolj pokvarjeno oblast kot na primer Grki, ki premorejo bivšega ministra za finance, ki lahko smeši našega ministra za finance. Gotovo ni nujno, da naše pravosodje ne preganja korupcije in najrazličnejših zlorab v gospodarstvu, kvalificiranih kot gospodarski kriminal. Prav nobenega razloga ni, da država ne ščiti premoženjskih interesov države in mirno tolerira tok odliva kapitala v davčne oaze in ne ukrepa zoper velike utaje davkov, ne preprečuje dela na črno. Ni mogoče razumeti, da proračun gradi žične ograde na slovensko-hrvaški meji, ne gradi pa nujno potrebne javne infrastrukture. Res ni mogoče razumeti, da se naša javna naročila sprevračajo v sistem ropanja javnega denarja.
Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti in vsi moramo storiti, kar je v naših močeh, da se bo oblast v tem ogledalu videla in dojela, kako neumna in pokvarjena je, ker nič ne stori, da bi to svinjarijo revščine kolikor mogoče v Sloveniji zmanjšala in končno tudi odpravila.
Stanko Štrajn – več Premislekov in kritik zdravega razuma na http://www.prometej.eu
Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije.
In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.
Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na žalost si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono. Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.
Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:
- vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
- zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
- trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
- politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
- če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
- komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
- obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem
Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.
