Po obronkih gozdov 4 Po obronkih gozdov 4

Instant svet, instant ljudje, instant odnosi, instant življenje

instánt / SSKJ — prid. (ȃ) ki na hitro, na nezahteven način zadovolji kako potrebo (vir). Ste se kdaj vprašali v kakšnem svetu živimo? S kakšnimi ljudmi smo obkroženi? Kakšne odnose imamo? Je naš svet postal instant svet in živimo zgolj in samo še instant življenja?

Vsi bi radi vse in vsi bi to radi takoj. Tako v službi, kot v privat življenju. Ne glede na posledice, ne glede na situacijo. Nepomembni so nam ljudje, edino kar šteje je lastna satisfakcija.

Zakaj pišem o instant svetu?

Tudi sam sem del njega. Rad imam instantne rešitve. Rad se lotevam instant stvari. Ker za njih ni potrebna vztrajnost, ampak jim zgolj posvetiš delček svojega časa in pričakuješ rezultate. Vendar me je za tale zapis sprovociral dogodek, ki sem ga doživel na pošti. Ja, na tisti pošti, ki je postala “svaštarnica” in kjer edino ne morem naročiti lokomotive – vsaj nazadnje je še niso imeli v ponudbi.

Mirno čakam v vrsti, ko se pred menoj moški začne razburjati na poštno uslužbenko. “Zakaj vaš poštar ne počaka par minut, ko prinese priporočeno pošiljko?” je z zelo “nasikanim” in visokim tonom vprašal uslužbenko. In ona mi je poskusila razložiti situacijo: “Veste, za poštarja malce težje vem, koliko časa je čakal, ko je prinesel paket.”

Seveda je bila to napaka, da mu je karkoli odgovorila. Moški je nadaljeval: “In sedaj moram jaz, čez celo Ljubljano po tale paket, da ga prevzamem. A se sploh zavedate, koliko časa in stroškov imam s tem?” In se ni ustavil. “Namesto, da bi poštar počakal par minut, je samo pustil listek in odšel. To ni način!”

Sicer sem sam podoben moškemu v veliko primerih, ampak tokrat sem že želel poseči vmes, kajti uslužbenka res ni odgovorna za vsakega poštarja, ki dostavlja pakete po Ljubljani. Bila je prijazna in je poskušala najti rešitev. Prosila je moškega za listek, ki ga je izpolnil poštar – za kar potrebuje vsaj nekaj časa, da ga izpolni. In ko je pogledala listek, je povedala moškemu, da je na žalost prišel na napačno pošto, saj njegovega paketa ni tukaj!

Pričakoval sem, da se bo moški opravičil, vendar je samo besno prijel listek in odšel iz poslovalnice. Dogodek, ki ne bi bil nič posebnega, če me ne bi spomnil natančno na to, kar se dogaja v naših instant življenjih. Ko imaš občutek, da boš s tem, ko se boš na nekoga zdrl in mu povedal par krepkih, tudi rešil celotno situacijo. Sam sem že velikokrat odreagiral podobno, vendar se počasi zavedam, da to ni rešitev.

Lastna satisfakcija?

Ali se je moški, ko je odšel iz poslovalnice počutil boljše, ker je na nekoga spustil svoj srd, ali pa frustracije? Ali je bila njegova pot pravilna in je predstavljala rešitev? Kaj pa, če je imela oseba na pošti slab dan, ker ima doma otroka in ji tega res ni bilo treba? Ne, nismo navajeni, da smo vsi samo ljudje in da je naša satisfakcija del celotne zgodbe. Da nismo zgolj in samo v tem svetu in da instant rešitve, kot je bil v tem primeru povišan glas ne peljejo daleč.

Ravno nasprotno. Ko doživiš takšno situacijo, dejansko začneš razmišljati o svetu v katerem živimo in kjer je način, da najprej vse pošlješ “v kurac”, edini način, ki ga še poznamo. Empatija je pozabljena beseda in le redki jo še premorerjo. Sam imam počasi dovolj instant sveta, instant odnoso, predvsem pa instant življenja. In če bom lahko spremenil svoj pogled na svet, predvsem pa našel sebe v vsem tem nesmislu, bom naredil veliko več, kot pa je storil moški. Meni je njegovo dejanje dalo misliti, predvsem pa sem se v tistem trenutk začel zavedati, da smo nekje na poti pozabili same sebe..