Poguglaj, kopiraj, prilepi. V letu 2016 je to realnost in mi vsi smo pripadniki tega novega gibanja, ki ubija kreativnost, predvsem pa nam polaga v srce, da je vse, kar najdemo na spletu zapisano, resnica in da dejansko drži. Pa vendar ni vedno tako! Osnovnošolci uporabljajo metodo kopiraj, prilepi pri svojih domačih nalogah, obveznem branju, srednješolci pri seminarskih nalogah, študentje pri diplomah in seminarskih nalogah. Zaposleni v podjetjih pri vsebinah, ki jih ustvarjajo za podjetje..
- Facebook in fake zgodbe / kako preprosto se manipulira z ljudmi v letu 2016
- Vsebina je kraljica – jo ustvarjate
- Je vsebina res tako pomembna?
Zakaj bi se trudil z raziskovanjem, odkrivanjem, predvsem pa iskal podatke v knjigah, kot se je nekoč počelo, ko pa je večina stvari že nekje napisanih in objavljenih. Preprosta funkcija kopiraj, prilepi vse to reši. Malce preobrneš tekste in se pod njih podpišeš.
Zaradi interneta je naš svet postal hitrejši in vse stvari so bolj ali manj na dosegu rok – vreme v Avstraliji, živali na Madagaskarju, ljudje v Indiji, zgodovina Balkana, svetovne vojne…
Včasih je bilo takšne stvari potrebno iskati v knjigah in brati iz njih, sedaj s klikom na www.google.com dobimo to servirano na ekranu. In ker nam nikoli ni dovolj en vir, nam jih Google ponudi skoraj neskončno. Dogodki se nam dogajajo v realnem času, čeprav so kilometre oddaljeni.
Vse stvari so sedaj tukaj, okoli nas, samo če jih znamo poiskati in če jih znamo izkoristiti. In ko enkrat odkriješ svet interneta, ugotoviš, da je kot živ pesek. Bolj kot ga odkrivaš, globje greš – nič negativnega, vendar težko je najti izhod. Vendar večina ljudi vseeno še ne zna iskati informacij na googlu in jim le to dela precej velike probleme. Ampak tudi to ni tema tega zapisa.
Ko pride pogovor do točke, ko se nikomur ne sanja odgovor, pride na pomoč mobilnik in google. In odgovor je na dlani. Torej sem se naučil nečesa novega. In zato sem porabil veliko manj časa, kot če bi moral iskati odgovore v knjižnicah, čeprav je vonj po starih knjigah na zaprašenih omarah nekaj, kar je meni osebno, čudovito.
Ampak sedaj drug primer. Srednješolec piše seminarsko nalogo, kjer bi moral sam narediti raziskavo, ampak ker to že obstaja na netu, se loti tega problema na precej bolj preprost način. Uporabi kopiraj, prilepi in se pod izdelek podpiše. Če je vsaj malce iznajdljiv, potem si vsaj prebere tekst in popravi kakšno napako, ki se prenaša že par let z istim tekstom. In ko pride v šolo, verjetno precej hitro ugotovi, da ni on edini, ki je tako “iznajdljiv”, ampak to metodo uporablja večina njegovih sošolcev.
Podoben primer so “množični mediji” in novinarji, ki svoje informacije iščejo po netu, jih prevedejo na pol in objavijo. Članki so povsem nesmiselni, kar pa “avtorja” niti ne zanima več, kajti on je svoje delo opravil. Čedalje več “multimedijskih” portalov ima vključene videoposnetke iz YouTuba, fotografije iz raznih strani, ki za taiste fotografije plačujejo precejšnje zneske, vendar nekaterih to ne moti, saj je vse na internetu. In kopiraj, prilepi to vse elegantno reši!
Ampak nazaj k temi. Internet nam daje veliko, vendar nas velikokrat omejuje, ko namesto da bi samo razmišljali, oz. naredili nečesar po svoje, rajši uporabimo že preiskušeno metodo, ki jo najdemo in jo malce drugače zapakiramo. In da ne bo pomote. Tudi to je lahko povsem kreativno delo, vendar ob tem vseeno ne vložimo sebe v sam končni izdelek, ampak najdemo bližnjico do zaključka in nam ostane več časa za čas preživet na internetu, ko se naučimo česa drugega. Začaran svet, ki pa ga vsak izkoristi kot sam želi.
