Ali se je Plečnik smejal? / Tin Troha

Prenova Plečnikove hiše pod vodstvom prof. Maruše Zorec je bila v stroki in javnosti odlično sprejeta, kar potrjuje tudi leta 2016 avtorjem podeljena nagrada Piranesi. Tudi sam mislim, da gre nedvomno za kvalitetno zasnovan, izveden in dokumentiran poseg, a sledeče misli niso namenjene obravnavi tega mnenja. Namesto tega se ukvarjajo z dilemo, ki se poraja ob iskanju vzporednic med sorodnimi projekti in širšim kontekstom odnosa do historičnega in arhitekturnega nasploh. Ali je v arhitekturi prostor za humor?

Poseg, na katerega se poleg prenove Plečnikove hiše v Ljubljani opiram, je prenova (ali bolje rečeno preobrazba) Fondaco dei Tedeschi v Benetkah, ki jo je za Benneton izvedla OMA. Projekta sta si obenem zelo podobna in povsem različna. Pri obeh gre za umestitev novega programa v materialno dotrajan kulturni spomenik. Pri obeh ta nosi veliko arhitekturno vrednost in piše bogato narativo preteklosti. Resda je nova vsebina različna (pri Plečnikovi hiši muzej, pri Fondaco dei Tedeschi trgovska hiša) vendar je konec koncev tudi v prvo umeščena knjigarna in trgovina, druga pa kljub komercialno naravnanemu programu nikakor nima namena izbrisati ali prikriti arhitekturnega spomina stavbe. A če se Maruša Zorec prenove loti previdno in občutljivo, je Rem Koolhaas v svojem posegu drzen in (upam si reči) humoren. Uporaba materialov in površinskih obdelav v prvem primeru verno sledi historičnemu izrazu z distanco, ki jasno loči novo od starega in se mu spoštljivo umika, kjer je to potrebno. V drugem primeru se ta meja zabriše in distanca izgine, novo vdre med staro in postmoderno med renesančno. Les, omet in steklo proti terazzu, jeklu in medenini. Naloga prenove Plečnikove hiše je ohraniti, osvežiti in (kjer je potrebno) na novo odkriti fragmente arhitekturnega spomina. Naloga prenove Fondaco dei Tedeschi je ta spomin preseči in nadaljevati: “(the renovation) avoids nostalgic reconstructions of the past and demystifies the ‘sacred’ image of a historical building” (OMA o projektu).

Kako se OMA loti demistifikacije historičnega? Kaj je specifični moment, ki loči obe prenovi in najbolje povzame razliko v njunem odnosu do dobre arhitekture preteklosti? Mislim, da je to humor. Ironičen arhitekturni citat. Infantilno velik rdeč gumijast gumb na razkošno polirani medeninasti steni dvigala. Tapiserija z vtkano oznako oddelka trgovine, obešena čez arkado notranjega atrija. Skozi artikulacijo prostora, materialov in detajlov se izraža misel, da tradicije ne smemo jemati preresno, in da s tem ni nič narobe. Pa se humor in spoštovanje res ne izključujeta? Ker se ta tekst prvotno vendar ukvarja s prenovo Plečnikove hiše, se lahko vprašamo, kakšen bi bil (oziroma je bil) njegov pogled na obravnavano dilemo. Sam pravi: “Še nikdar nisem podiral, kar so naši očetje dobro naredili.” A vseeno govorimo o arhitektu, ki je povzemal, kombiniral in modificiral klasične redove, posegal v starorimske zidove, navsezadnje bil pripravljen porušiti Ljubljanski srednjeveški grad. V njegovih delih lahko s pravim pogledom na mnogih mestih jasno vidimo pridih ironije in hudomušnosti: odtočne cevi kot monumentalni stebri cerkve Sv. Mihaela na Barju, rahlo nesimetrično zarotirane glave zapornic na Ljubljanici, transformirana jonska voluta, ki kaže na zgolj dekorativno vlogo stebra pred velikim oknom NUK-a. Če bi Plečniku danes zastavili nalogo prenove lastne hiše, bi se je lotil z resnostjo ali humorjem? Vprašanju dodatno težo prinaša dejstvo, da gre takorekoč za očaka slovenske arhitekture. Do njegovega opusa in izraza je danes občutiti pravo strahospoštovanje – to pa kakršnemu koli humornemu pristopu do njegove zapuščine usodno nasprotuje.

Sorodna dilema se pojavi v enem temeljnih del postmodernistične literature, Imenu Rože Umberta Eca. V okvir srednjeveške kriminalke, političnih spletk in historičnih okoliščin je vpleten diskurz o vlogi humorja v teologiji. Opira se na zadnji del Aristotlove Poetike, prvi znan tekst literarne in dramatske teorije. Če se ohranjen prvi del ukvarja s teorijo tragedije, je izgubljen drugi namenjen komediji. V debati med glavnim junakom romana, Williamom iz Baskervilla in slepim knjižničarjem Jorgejem, slednji zagovarja stališče, da je smeh nekrščansko dejanje: “The spirit is serene only when it contemplates the truth and takes delight in good achieved, and truth and good are not to be laughed at. This is why Christ did not laugh. Laughter foments doubt”. Problematika krašenja tekstov s hudomušnimi marginalijami, smeha ob fantazijskih cerkvenih reliefih apokalipse – nasplošno humorja (in Aristotlove Komedije, ki ga legitimizira) po njegovem leži v tem, da v nas glasi dvom v resnico in absolutno dobro ter tiša strah pred zlom. William mu nasprotuje na dveh nivojih – da je dvom lahko utemeljen, in da je smeh lahko orodje resnice. Gre torej za dva polarno nasprotna si svetovna nazora, absolutnega in relativnega. Prvi nas postavlja v svet, kjer so resnice o dobrem, zlem, lepem in grdem dokončne, drugi pa nam daje svobodo, da si nekatere izmed njih oblikujemo sami.

Ali ta diskurz med menihi o izgubljeni mojstrovini antike in (ne)krščanskem smehu ne odseva natančno dileme, postavljene v uvodu? Na žalost je okvir naloge preozek, da bi lahko temeljito  in zadovoljivo odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. Morda v prihodnosti. Upam pa, da se lahko zaenkrat utemeljeno vprašamo, ali humor in spoštovanje lahko obstajata v simbiozi ali se nujno izključujeta; ali bi se veliki arhitekturni mojstri preteklosti strinjali z nami. Did Plečnik laugh?

Viri in literatura:

1. Miloš Kosec, Pod arhitektovo kožo: obnova Plečnikove hiše, http://outsider.si/pod-arhitektovo-kozo-obnova-plecnikove-hise/ (22. 3. 2016)
2. Il Fondaco dei Tedeschi, http://oma.eu/projects/il-fondaco-dei-tedeschi
3. Laughter in the Name of the Rose, http://gracchii.blogspot.si/2011/02/laughter-in-name-of-rose.html (13. 2. 2011)
4. Umberto Eco, The Name Of The Rose (New York: Warner Books, Inc., 1986).

Tin Troha

Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije.

In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.

Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na žalost si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono. Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.

Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:

• vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
• zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
• trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
• politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
• če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
• komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
• obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem

Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.