Zakaj neskočno izgovorov in zakaj pomagajo samo grožnje?

Živimo v svetu, kjer dogovori nič več nič ne štejejo. Kjer so pogodbe podpisane, vendar se jih ljudje ne držijo. Zakaj neskočno izgovorov in zakaj pomagajo samo grožnje? Ali nismo že zdavnaj presegli takšen način komunikacije in bi bil čas, da dogovori spet nekaj veljajo, predvsem pa da je človek človeku zopet človek?

• Instant svet, instant ljudje, instant odnosi, instant življenje
• Natakarji / osebje in njihov odnos do strank
• Nazaj k naravi, oz. kaj nas čaka v prihodnosti

Vem kaj si želim, posledično hočem, da je izdelek natanko takšen, kot je bilo dogovorjeno. Ne da je “malce” drugačne barve, ker izbrane ni bilo. Ne želim, da je izdelek “malce” drugačne oblike, ker ga je bilo tako lažje narediti in bo vse skupaj izgledalo še precej lepše. Nočem, da je cena končnega izdelka 30% višja od dogovorjene cene, kot je zapisana. In hočem da izdelek dobim v dogovorjenem roku, ne 14 dni kasneje, ker so imeli probleme s strojem in s konstelacijo lune njihove tajnice.

Tole zgoraj so stalnice, ki se dogajajo na vseh področjih naših življenj. Namreč izdelek, ki ga dobiš domov ni nikoli enak naročenemu, oz. tistemu, ki je bil viden/izbran. In potem ti ne preostane drugega, kot da zavrneš izdelek in to poveš tistemu, ki ti je izdelek dostavil – čeprav on ni v tem primeru čisto nič kriv. In potem se začne odisejada. Pokličeš “prodajalca” in mu poveš kje je problem, vendar te v naslednjem trenutku želi prepričati, da je tako veliko boljše zate in da je to to!

Ker sprevidiš, da se ga ne bo dalo premakniti, zahtevaš telefonsko številko nadrejenega. Ponavadi ta “grožnja” spremeni situacijo in je “prodajalec” voljan poslušati do konca, vendar s svojimi pripombami, ki prikažejo zadevo v povsem drugačni luči.

Ponavadi v takšnem primeru človeku že popuščajo živci in rdeča lica so nekaj povsem normalnega. Pa vendar, mogoče tudi prodajalec ni nič kriv, saj je on samo prodal zadevo. Itak se bo on izgovoril na proizvodnjo, ki ne zna brati načrtov in krivdo prevalil na nič hudega slutečega človeka za strojem, ki je samo vnesel podane številke v stroj – vendar do tega človeka bo težje priti in bo vse skupaj “pometeno” pod preprogo.

No go. V takšnem primeru hočem šefa. In naj mi on obljubi in razjasni stvari, zakaj sem dobil izdelek, ki je prekratek 10 cm, drugačne barve in bistveno dražji, kot je bila na predračunu. Seveda šef ne ve točno za kaj se gre, vendar bo vse uredil in rešil. Ponavadi takšne obljube ne “pijejo vode”, ampak so samo obljube.

Čez par dni, ko ni ne duha ne sluha o izdelku, se zgodba ponovi / klic / pogovor/ in spet se človek naposluša novih izgovorov in da je skoraj že vse pripravljeno in urejeno. My ass!

Takrat se zgodi natačno to, kar sem napisal v naslovu. Človeka mine potrpežljivost in se začne pregovarjanje, ki se stopnjuje z grožnjami z odvetnikom (le od koga smo se to naučili??) in potem se povzdigne glas in vse skupaj se konča s kletvicami, kjer pošlješ vse skupaj v rit in “skenslaš” naročilo.

Naslednji dan sledi klic, kjer prijazni glas na drugi strani razloži, da imajo naročen izdelek, prave barve, prave velikosti in tudi cene, še montaža bo zastonj in da ga lahko takoj dostavijo!

Kdo sedaj koga nateguje? Torej so grožnje in dretje rešitev za takšne probleme? Kaj pa če bi se to vseeno spremenilo in bi se ljudje držali zastavljenih rokov in obljub, da o pogodbah niti ne govorimo? Ali pa je res potrebno iti na nivo, ki je “pod nivojem človeka”, če se želi karkoli premakniti v tej naši deželi, oz. dobiti izdelek za katerega si “ornk” plačal?