Slovenija, dežela različnih pogledov, kjer ima vsak svoj prav. Tudi ob maturitetnem eseju, kjer je bil naslov “Samomor kot izhod iz kolesja sistema” se je vnela debata, kjer so se vanjo vključili celo dušebrižniki iz NIJZja in povedali svoje mnenje. Ja, če o določenih stvareh ne govorimo, potem same izginejo. Tudi s samomori je tako, da si je najbolje zatiskati oči in upati, da gre vse skupaj mimo nas.
- Zakaj bi naredil samomor?
- Virtualni samomor / kaj je to in zakaj bi ga storil?
- Sanela Banović / Objem, dotik, poljub / TEDxLjubljana
Slovenija je visoko na lestvici samomorilcev. To je dejstvo. Dejstvo je tudi, da se o tem premalo govori in piše, predvsem pa razmišlja. Če se o nečem ne govori, potem to ne obstaja? Je to verjetno teza, ki bi jo marsikdo rad v Sloveniji prakticiral? In potem pride maturitetni esej, kjer sta za osnovo vzeti knjigi Alamut avtorja Vladimirja Bartola in Krasni novi svet avtorja Aldousa Huxleyja in potem se začne pogrom in pametovanje z vseh strani.
Ja, samomor je definitivno občutljiva tema. In verjetno je tudi marsikdo med maturanti že razmišljal o tem, ali pa pozna koga, ki ga je storil. Ampak, ali je to zadosten razlog, da se o tem ne sme razmišljati in pisati? Kaj pa tema smrt – ki jo je doživelo že več ljudi, ki so pisali maturitetni esej? Bi to bil boljši naslov?
Nekoč, pred mnogo leti, ko javnost ni vsakič znova skočila v zrak ob vsaki takšni stvari, so rekli, da je matura zrelostni izpit. In ja, kot takšen izpit je razmišljanje o samomoru, kot izhodu iz kolesja sistema mogoče zelo na mestu. Mogoče je marsikdo ravno prvič pomislil ob tem eseju, da naš sistem ni prijazen in da se bo moral sam odločiti, kaj bo počel in kako bo počel v življenju. In ravno tako je to s samomorom. Vsak se odloči sam, kaj bo storil s svojim življenjem. In če sem imel mogoče na začetku pomislek za trenutek glede naslova eseja, se mi je v drugem trenutku zdel naslov odlična izbira.
Smešno je, da se maturantom naslov ni zdel sporen. Ampak dušebrižnikom se je. Ker jih skrbi za generacijo. Ampak to pokažejo na povsem napačen način. S tem, da bodo stvari skrivali se ne bo nič spremenilo. Še manj rešilo. Če je v Sloveniji letno preko 500 samomorov in nikjer ne zasledim akcij osveščanja o tem, potem delajo institucije povsem napačno delo. In če primerjam to s številom mrtvih v prometnih nesrečah in njihovim osveščanjem, potem se začnem zavedati, zakaj so dušebrižniki skočili v zrak.
Namesto, da bi ravno ta esej izkoristili za osveščanje in predstavitev izhodov iz kolesja sistema, so dušebrižniki naredili večjo škodo okoli tega, kot če se sploh ne bi oglasili in povedali svojega mnenja. Ja. Samomor obstaja in samomorilci obstajajo. Kaj in kako država dela na tem področju, pa mi ni ravno jasno.
Ali bi naslov maturitetnega eseja “Droge kot izhod iz kolesja sistema” povzročil, da bi cela generacija maturantov začela uživati droge? Odgovor je dokaj preprost, kajne? In mogoče je čas, da se dušebrižniki začnejo ukvarjati s svojim poslanstvom…
Boljših ali slabših naslovov kolikor hočeš:
Na vezo Alamuta bi lahko bilo tudi “Prostitucija kot vojaška strategija” ali “Droge te popeljejo v nebesa”.
Lahko bi šli celo v “Posilstvo kot izražanje vere v boga”.
Vse to so možni naslovi. Imamo pa še veliko, ki omogočajo enak nivo izražanja pa so precej manj sporni.
Če sem prav razumel strokovne nasprtnike naslova pa je glavni problem to, da je strokovno utemeljeno mnenje, da je o samomorilskih mislih bolje razmišljati v skupini in ne samostojno, kot je to pri eseju. Seveda nikomur ne moreš tega prepovedati, da pa stroka odsvetuje spodbujanje samostojnega razmišljanja o tem.
Meni se zdi izjemno cinično, da kolesje sistema, kar naša šola je, predpiše takšno temo na dogodku, ki predstavlja dijakom izjemen stres.
In o samomoru se je treba predvsem pogovarjati, kar pa forma maturitetnega eseja ne omogoča.
Spis za žile rezat ;)
Sploh, če bo negativna ocena, heh…
Meni se pa naslov zdi sporen zato, ker vemo, da je samomor v Sloveniji pogosto prisoten, vsi vemo za nekoga, ki ga je storil. Nekateri (tudi jaz) za več teh. Pa recimo, da se je to zgodilo ne dolgo nazaj in da ti je bila ta oseba blizu. Izgube še nisi predelal. Greš pisati esej, od katerega je odvisna tvoja prihodnost in dobiš tak naslov, ki te v tistem trenutku čustveno zlomi. Saj vem, da te lahko zlomi katerakoli druga tema, a zdi se mi, da ta tema zlomi več dijakov in bolj vpliva na zmožnost pisanja in na rezultat, ki ga dosežeš. Je pa prav, da se o tem govori, a ne, da je od tega odvisna tvoja prihodnost.