Že več kot 20+ let so mi Descendents eden izmed boljših bandov. Lansko leto sem jih imel priložnost videti na Punk Rock Holidayu v Tolminu (kjer sem snemal celoten koncert, na koncu pa ugotovil, da nisem posnel zvoka), v petek pa so imeli koncer v Cvetličarni v Ljubljani. In ne, tudi tokrat nisem bil na koncertu. O razlogih raje ne bom pisal.
- Punk Rock Holiday #PRH 1.6 in Descendents po 20+ letih v živo
- Descendents – When I Get Old in I Don’t Want To Grow Up – Video
- Fat Mike / Home Street Home / Original Songs From The Shit Musical
Vendar imam srečo, da obstajajo ljudje, ki posnamejo koncerte in jih potem naložijo na YouTubeu. In tako sem si lahko včeraj ogledal celoten koncert – sicer ni enako, kot je na koncertu, ampak za človeka, ki mu ne paše gužva, je tole odlična rešitev.
In ja, Milo (pevec) je edini glasbenik, ki lahko pride na oder z nahrbtnikom in izpade kul! Po ogledanem. Ja, mi je žal, da nisem bil v Cvetličarni!
Lansko leto sem zapisal:
Ko slišiš komad v živo, ki si ga preposlušal že n-krat in prvič pred 25 leti, je to trenutek, ko se ti naježi koža. Prve pol ure je vreme zdržalo, potem pa je začelo padati kot iz škafa. Vendar nikogar to ni motilo. Komadi, ki so jih nizali so bili energijsko polni in kljub temu, da so člani Descendents že malce v letih, jih ni motilo, ko so “punksi” skakali po odru in “hajfajvali” z Milom. V nekem trenutku, ampak res samo za trenutek, sem celo pomislil, da bi tudi sam šel do odra – ampak sem vseeno malce prestar za to.
Ne vem koliko časa so igrali. Ni bilo pomembno. Vsak komad je bil nova doza adrenalina in kljub temu, da sem bil moker do kože – kar sicer neskončno sovražim, sem stal tam in užival. Neskončno užival. Želel sem si, da bi se njihov koncert sploh ne končal, saj sem v tem času podoživljal dogodke iz svojega odraščanja, ki ga je zaznamovala glasba in ljudje.
Še ena izmed mojih želja iz “preteklosti” se mi je tako uresničila. In verjetno nisem bil edini na prizorišču, ki je, ko so po “bisu” odigrali še par komadov, kar stal tam in upal, da pridejo še nazaj. Ja, ponavadi nisem tako “mehak”, ampak tole je bilo zame po dolgem času čudovito glasbeno popotovanje po sebi. Descendents so, kljub letom, imeli energijo, predvsem pa prezenco, ki jo sicer pogrešam.
