V Sloveniji smo v zadnjih letih priča spremembam televizijske krajine. Sedaj se dogaja eden izmed večjih prevzemov na tem področju, saj skupina United Group čaka na odobritev regulatorjev, da zaključi nakup CME v Sloveniji in na Hrvaškem, ki prek Pro plusa vključuje POP TV in Kanal A. Prav tako pa se je v zadnjih letih, ravno zaradi dostopnosti hitrega interneta začela kanabalizacija tega trga – izdajatelji televizijskih programov in kabelska podjetja ne tekmujejo med seboj samo na lokalnem trgu, tekmujejo z večjimi globalnimi storitvami.
- Abritraža, družbeni mediji in #fakenews
- “Kreativni naslovi” / clickbait naslovi na spletnih straneh medijev #fakeshit
- Medijska strategija / tretjič / regulacija platfom / kdo piše te nebuloze?
Če sem bolj plastičen. Mlajše generacije ne gledajo več TV programov, saj imajo dostop do interneta in posledično raje čas porabijo za ogled YouTube posnetkov, ali pa gledajo serije preko Netflixa, Amazona, HBOja, … Seveda je velik delež namenjen tudi ogledu piratskih vsebin, predvsem pa so to vsebine, ki jih mladi sami želijo gledati – on demand, kar ponujajo tudi televizijske hiše, vendar je ponavadi njihov izbor precej manjši, kot pa bi ga radi mladi.
Mlajši so pač javnost, ki čez par let ne bo imela doma televizorjev, da bi gledali TV programe, ampak za to, da si bodo na njih ogledalovali pretočne, on demand, vsebine. Ker sami izbirajo čas in kaj bodo gledali. Predvsem pa, ker si sami izbirajo informacije, ki jih želijo komunicirati. Da razumemo, da so zadaj veliki denarji, je zanimiv podatek, da Netflix, ki za marketing letno nameni milijardo dolarjev.
Drugo dejstvo je, da je slovenska produkcija dražja. Precej dražja, kot pa, če televizijska postaja zgolj “kupi” serijo in jo predvaja. Pred časom sem zasledil zanimiv podatek o ceni takšne produkcije na Svetu kapitala:
Nanizanka Življenja Tomaža Kajzerja (šest delov, dolgih po 45 minut) jih je stala 416.060 evrov, en del torej 69.343 evrov, nekaj manj pa serija Več po oglasih (scenarij Jonas Žnidaršič, režija Vinči Vogue Anžlovar) – blizu 30 tisočakov na epizodo, dolgo 25 minut. Za primerjavo: tuje nadaljevanke, predvajane v najbolj gledanem terminu, jih v povprečju stanejo 2300 evrov na epizodo (dolgo od 45 do 55 minut), v kar so že všteti stroški prevajanja in podnaslavljanja.
Dejstvo je, da so serije domače produkcije dobro gledane. Zato se televizijske hiše odločijo, da snemajo drugo in tretjo sezono. V nasprotnem primeru bi verjetno precej hitro potegnile črto in naredile križ. Pa vendar so na drugi tudi manjši igralci, ki skrbijo za lokalne oddaje, kjer predstavljajo lokalne zgodbe – in ki nimajo ne kapitala, niti kapacitet. V bistvu tudi te lokalne televizije sedaj tekmujejo s svetovnimi platformami, ki jih pa nikakor ne morejo doseči.
Kar preprosto pomeni, da bodo prihodki padli (majhnih ustvarjalcev vsebin) in tradicionalne lokalne radiotelevizije se bodo morale soočiti z naraščajočimi stroški za ustvarjanje vsebin. Tradicionalna televizija kljub vsej skepsi še ne bo izginila, vendar se bo na več frontah soočila z vse večjim pritiskom.
In še en aspekt celotne te zgodbe je pomemben. Večina on demand vsebin, prav tako ogledov video vsebin preko YouTubea, Vimea, Voya – gre preko interneta. Posledično to pomeni, da imajo s tem največje stroške telekomunikacijski operaterji, saj oni zakupljajo vode v tujino in dejansko od vsega tega nimajo nič. So zgolj infrastruktura. Že zadnjih nekaj let se govori, da bi morali ponudniki vsebin najti povezavo s ponudniki infrastrukture in tudi plačevati nadomestilo za to. Ali to pomeni, da bodo enkrat vse vsebine na spletu plačljive, ker se bo začel vrteti začaran krog?
Glede na to, da se medijska krajina, v tem primeru televizijska, močno spreminja, bi bil mogoče čas, da se naši vrli strokovnjaki, ki sestavljajo medijsko strategijo, začnejo ukvarjati tudi s tem delom, sicer bomo kmalu ostali brez lokalnih vsebin, ki pa so pomembne za lokalno prebivalstvo. Verjetno pa, po do sedaj videnem, se bodo oni začeli ukvarjati s tem, ko bo že vsega konec in bo povsem preprozno. Ampak to je Slovenija, kajne!
Naši vrli strokovnjaki imajo eno varovalko, ki se ji reče RTV naročnina!
in dokler jo bomo imeli, njim ni potrebno narediti nič razen vsake toliko dvignit znesek. Vse kar se lahko pri nas spremeni je to, da bo še več ljudi nehalo gledati TV, ampak to nikogar ne moti dokler pritekajo cekini.
Jaz vidim večjo težavo drugje, ki bi jo bilo potrebno prej rešiti, da lahko sploh začneš z medijsko strategijo. To je kapitalizem in njegova požrešnost, ki bo, tudi na ostalih področjih, pojedel samega sebe.
Lep primer je dirka F1 na RTL in ORF. Na RTL je več kot 50% časa namenjenega reklamam, zaradi česar je zadeva negledljiva/popolnoma neuporabna, medtem ko na ORF ni med dirko niti ene reklame.
Ponudniki dostopa do interneta tudi do sedaj niso ravno nam plačevali, ampak so imeli in imajo dobiček. Dostop že plačujemo vsi in s povečevanjem hitrosti (beri razvojem tehnologij) se zadeva za operaterje ne draži, saj mi za internet plačujemo več kot pred 10. leti, glede na višino naših prihodkov. Če sedaj jaz uporabljam internet namesto televizije, po moje ni potrebno plačevati birokratkov za strategije da si bodo izmišljevali načine kako bi zavirali ta “naraven” razvoj. Naj raje pustijo da crkne televizor….
Še dobr, da me ne morjo prsilt, da bi gledu reklame….