Ko se povzpneš do drugega Martuljškega slapu in pred seboj vidiš čudovit slap in pred njim majhen tolmunček kamor pada voda iz višine preko 35 metrov, je odločitev hipna. Skočil bom vanj in seveda, kot je v navadi ne bom vnaprej preveril njegove temperature, saj me bo v nasprotnem primeru vse minilo.
- Vzpon na Martuljške slapove iz Martuljka in skok v zgornji Martuljški slap
- Kako sem skočil v slap Savica / potok Savica / 6 stopinj
- Kako sem skočil v Planšarsko jezero / Jezersko / 12 stopinj
Po uri in petnajstih minutah vzpona na drugi Martuljški slap, me je misel na hladno vodo povsem predramila. Kljub temu, da me je strah višine, sem zakoračil v steno in s pomočjo jeklenice se povzpel do tolmuna pri Martuljškem slapu. Kot majhen otrok sem bil vesel, ker je ta temperatura vode precej nizka.
Ker je skupina nizozemskih turistov v tistem času ravno odhajala, se mi je eden izmed njih ponudil, če me posname, če bom res skočil v ledeno vodo, kamor so prej namakali noge in ugotavljali, da je res mrzla. Sicer me je gledal malce čudno in se mi nasmihal v smislu, saj ne boš šel v vodo.
Če sem bil že pri drugem Martuljškem slapu, potem bom pomočil tudi nos v vodo s skokom in pustil, da voda iz višine 35 metrov pada name. Precej boleče sicer, ampak, ko je temperatura vode tako nizka, tega niti ne občutiš. Če bi bil v vodi še par minut, močno dvomim, da bi sploh splezal ven iz nje, kajti noge so bile povsem “zmrznjene”, ko mi je uspelo narediti par korako po kamnih. In naslednjih 10 minut so bile povsem trde in zmrznjene.
Kljub temperaturi 5 stopinj je bil skok prijeten, predvsem pa zelo osvežilen. No, najboljše pri vsem tem je, da se s spodnjega dela slapu, kjer je večina turistov, ne vidi ta tolmun, sicer bi verjetno marsikdo pomislil, da ni vse ok z menoj.
Grammar nazi: “niti ne vidi ta tolmun”
koga ali česa se ne vidi, ne koga ali kaj ali pa celo kdo ali kaj…
hvalaaaaa :)