Kljub vremenski napovedi, da bo vroč dan, sem se odločil, da se iz Iškega Vintgarja vzpnem na Krim. Za izhodišče sem vzel parkirišče v Iškem Vintgarju, ki je bilo polno obiskovalcev, ki so se prišli hladiti v Iško in okoli 12. ure sem zakorakal v hrib.

Očitno zadnje čase iščem destinacije vzponov, kjer lahko na koncu pregreto telo namočim v hladni vodi. Tudi tokrat me je gnala misel na to, da bom na koncu skočil v Iškem Vintgarju v Iško in se tako primerno ohladil in nagradil.

Pot na Krim ni dolga. Okoli 5 kilometrov. Vendar je okoli 740 metrov višinske razlike, kar pomeni, da precej grizete kolena. Večji del poti vodi po gozdu, kar je pomenilo malce manjšo vročino. Nekje na pol poti je začelo grmeti in temni oblaki so prekrili nebo. Vendar sem se odločil, da grem do konca, čeprav bi začel padati dež. Imel sem srečo, saj ko sem po uri in minuti dosegel vrh in prispel do koče, še ni padla niti kaplja.

Namesto počitka sem se preoblekel in jo na hitro mahnil nazaj v dolino. Po parih minutah hoje navzdol (s palicami) pa je začelo deževati. Sonce in dež – sicer nikjer ni bilo mavrice, vendar je bila svetloba več kot čudovita, predvsem pa se je dalo dihati, ker je dež precej shladil ozračje.

Ko sem se po približno eni uri (ja, navzdol gre počasi) vrnil do izhodišča v Iškem Vintgarju, me je čakal samo še zaključek – skok v Iško in prijetna ohladitev. Dež je pregnal večino obiskovalcev iz Vintgarja in tako je bila soteska “moja”. Nagrada je bila zaslužena in prijetna.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.