Zadnje čase se je stroka končno začela pogovarjati o evtanaziji. Vendar gre za medicinsko stroko in bilo bi primerno, če bi v te debate vključili tudi ostale deležnike – civilno družbo, sociologe, filozofe .. Pri evtanaziji ne gre zgolj za medicino, ampak še tudi za vse ostale aspekte na katere je potrebno pomisliti.

Pri nas evtanazija ni uzakonjena, niti dekriminalizirana, vendar je še vedno tabu tema o kateri se ne govori na glas. Evtanazija je lahko odrešitev za marsikoga, ki živi v bolečinah in je dosegel svojo starost, ali pa se je sam odločil za to in bi se s tem odrešil. V takšnih primerih govoriti o nedotakljivosti življenja, kamor sodi tudi odrekanje, da posameznik sam razpolaga s svojim življenjem, se mi zdi povsem nesmiselno.

O evtanaziji ljudje ne razmišljamo, dokler se nam ne zgodijo – dokler se ne zgodijo našim bližnjim. In šele takrat se zaveš, da se večino časa v življenju ukvarjamo s povsem nepomembnimi stvarmi, kot so dober avto, veliko denarja, drage počitnice. Vendar je življenje še kaj več od zgolj materialnih dobrin. Ampak pred tem si raje zatiskamo oči in živimo v svetu, kjer štejejo Instagram in Facebook všečki. V teh “prostranstvih neumnosti” pač ni prostora za resne debate o življenjsko pomembnih stvareh, ker je pomemben zgolj blišč, ki je posledica bede.

Šele ko je smrt blizu, se zavemo, da je tudi naša pot obsojena na konec, ki se bo zgodil neznano kdaj. Ko izveš, te presune, vendar se naučiš živeti s tem. Ko sem se pred leti soočal z umiranjem babice, sem razmišljal tudi o tem, da bi bila evtanazija dovoljena. Da bi lahko, ko res ne gre več naprej, ampak je vse zgolj samo še bolečina, naredil najtežjo stvar v življenju. Nekomu vzel življenje..

Takrat, malce pred smrtjo babice sem razmišljal takole:

Ko gledaš, kako se telo spreminja, kako počasi babica odhaja, ker nima več moči in volje, da bi še živela, si želiš, da bi samo mirno zaspala. Ali kot mi ona sama reče vsak dan – 89 let je starost, ki je nisem nikoli pričakovala. Sem edina v žlahti, ki je dočakala to starost in tudi moj čas je prišel. Želim si le, da bi zaspala. Da ne bi bilo več bolečine, da ne bi bilo več jutra. Da bi mirno odšla.

Ko sem jo videl, kako od bolečine trpi, sem si želel, da bi imel takšno moč, da bi jo objel.. Objel enkrat za vselej.. In ko bi jo spustil iz svojih rok, da bi se njeno življenje končalo. Da bi izginila njena bolečina in da bi bilo konec vsega zanjo. V bistvu se je sama odločila, da se ne bo bojevala, ker je, kot je vedno rekla – svoje že doživela.

Šele v takšnih trenutkih se zaveš, koliko ti oseba pomeni, ko bi svoje lastno življenje postavil na kocko, da bi ji olajšal njene zadnje trenutke. Ampak spomini bodo ostali za vedno. Tako, kot se še vedno povsem živo spominjam dedka, druge babice, tako je tudi za Tajo del spomina, ki mi bo vedno znova narisal nasmeh na oči, kot tudi izvabil solze..

Ljudje se prepozno začnemo zavedati, da je življenje minljivo. Da je bilo veliko premalo skupnih trenutkov, predvsem pa ugotovimo da so naša življenja postala prehitra, da bi se ustavili in užili, kar smo skozi življenje ustvarjali. Ko narediš to, je ponavadi že prepozno in ti ostanejo le še spomini, lepi trenutki in drobne malenkosti, ki te spominjajo na to.

One Response to Evtanazija / sem za dostojno smrt in za javni diskurz o evtanaziji

  1. Peter pravi:

    Želja po uzakonitvi evtanazije je odraz slabega stanja našega zdravstva, ki ne zna poskrbeti za umirajoče in njihovo dostojanstvo. Če bi imeli dovolj stacionarnih hospicev, ki bi skrbeli za dostojen zaključek življenja, nihče ne bi razmišljal o evtanaziji. Tako pa se kot lažja pot ponuja uzakonjenje evtanazije. Kdo pa je ne bi, saj je umiranje v našem zdravstvu res nedostojno. Kadri se šele zadnja leta spoznavanjo s paliativo in hospic pristopom, za zdravnike pa predstavlja smrt pacienta ultimitivni poraz (medicine in njegovega ega).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.