Vsake toliko časa se odzovem na vabila, ki jih dobim. Tokrat sem bil vabljen s strani HTZja na Chefs’ Stage v Šibenik, katerega idejni začetnik je Rudolf Štefan, chef in lastnik restavracije Pelegrini, kjer se bo v teh dneh dogajalo veliko na temo gastronomije – če omenim, da je med gosti tudi Elena Arzak, potem verjetno postane marsikomu jasno, da gre za velik dogodek. Slučajno sicer v tem času poteka tudi v Ljubljani European Food Summit, ampak jaz sem se odločil za Šibenik.

Vožnja iz Ljubljane do Šibenika je bila idilična – prazna avtocesta in odlična družba – letos se bodo na Chefs’ Stageu predstavili tudi Slovenci: Mojmir Šiftar (Evergreen), Marko Pavčnik (Pavus), Jure Tomič (Debeluh), da vseh ostalih imen iz sveta kulinarike, ki bodo v teh dneh kuhali, niti ne omenjam.

Prvi dan se je začel na ladji – med vožnjo do Krapanja, manjšega otoka pred Šibenikom, ki ima 100 prebivalcev in na katerem je velik samostan s(m)o jedli in pili. Glede na moj način prehranjevanja in nepitja alkohola sem sicer malce prikrajšan, ampak tudi zame se je našla hrana. Krapanj je leta 1466 prešel v last frančiškanov, znan pa je predvsem po nabiranju spužev in po samostanu. Na otoku so nas pričakale ostrige in primerna vina za zraven. Sledil je ogled samostana in kasneje ogled muzeja potapljanja v hotelu Spongiola.

In potem je sledilo presenečenje zame – tako okusnega olivnega olja, kot ga imajo na Krapanju še nisem videl in okusil. Njihov način se razlikuje od klasičnega hladnega stiskanja – oni dajo obrane olive za teden dni v morje in potem jih stiskajo tako, da jih polivajo s toplo vodo – olivno olje dobi sladkast okus in izgubi “pikrost”. Seveda je sledila ribja pojedina in potem pot naprej do Zlarina.

Otok Zlarin je eden izmed tistih otokov, kjer ni avtomobilov – na njem ima svojo vilo tudi lastnik podjetja Maglite. Prav tako pa je otok poznan po rdečih koralah, ki jih nabirajo in izvažajo v svet družine, ki živijo na Zlarinu. Seveda je sledila hrana – tokrat klobasice s kislim zeljem, rižota, polenta z jetrci in neskončno število vin, ki so se ujemala z jedmi. In na koncu seveda vožnja do trdnjave sv. Nikole in potem nazaj do hotela Amadria Park, kjer tole pišem medtem ko čakam, da gremo naprej na večerjo.

Naporni dnevi so pred menoj – predvsem pa v odlični družbi kuharjev in novinarjev iz celega sveta, ki so prišli v Šibenik.

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.