Jutri bo mesec dni, ko je bil pri nas odkrit prvi primer koronavirusa. Čas, ki nas bo zaznamoval, predvsem pa čas, ko smo ugotovili, da življenje nikoli več ne bo takšno kot je bilo nekoč. Strah, ki je pristoten, ni prisoten zgolj pri vas, ampak je strah prisoten pri večini ljudi, saj smo se vsi skupaj znašli v situaciji, ki jo ne poznamo in ne obvladamo.

Ko se je dogajala recesija leta 2008, je bila moja misel, da smo kot človeštvo prišli do stopnje, ko bomo spremenili svoje poglede na svet in spremenili svoje prioritete. Vendar se to ni zgodilo. Kmalu smo se vrnili v ustaljene tirnice in pozabili nase, predvsem pa nadaljevali s svojim početjem.

Potem je prišlo leto 2020. Prve informacije o koronavirusu. Prvi okužen pri nas. Prva mrtev pri nas zaradi koronavirusa. Takrat so na dan prišli strahovi ljudi, ki so se izražali v ustvarjanju panike, predvsem pa v širjenju nepreverjenih informacij. Nekateri so se požvižgali na ukrepe, drugi so postali “špeckahle”, tretji so si nabavili hrane za par mesecev in straniščnega papirja za par let.

Strah iz nas privleče vse najslabše. Strah je tisti, ki nas hromi in ki nas spreminja v brezosebna bitja. Namesto, da bi vsaj v teh časih stopili skupaj, si med seboj pomagali, smo se odločili, da se postavimo na več polov in vsak po svoje zagovarja svoj pol. Še več. Ljudje so postali vse tisto, kar si nisem predstavljal.

Toliko groženj, žaljenj, predvsem pa podtikanj, kot sem jih sam deležen v zadnjem času, nisem doživel v celem svojem življenju. Pa nisem več tako mlad. Ampak tale zapis ni o meni, jaz bom preživel. Imam dovolj trdo kožo, predvsem pa imam precej močan instinkt za preživetje.

Vse nas je strah. Vsi se borimo z nekom, ki ga ne poznamo. Vsi imamo skupnega sovražnika. To je koronavirus.

Ali je pomembno od kje je prišel? Ali je pomembno, kdo so ljudje, ki so okuženi? Zame je to povsem nepomembno. Ne ukvarjam se s temi vprašanji. Ampak ljudje se ukvarjajo s tem. Namesto, da bi se ukvarjali s svojim življenjem, da bi poskrbeli, da bodo sami varni, se je marsikdo odločil, v vsem tem strahu, da bo on prevzel vlogo “nadzornika” in da bo žugal vsem, ki ne delajo tako kot on misli, da je prav. In kaj je prav v tej situaciji?

Poslušati stroko? Poslušati politiko? Poslušati družbene medije in strokovnjake, ki so se čez noč iz kavč komentatorjev skokov in nogometa prelevili v imunologije, ekonomiste in nadzorne organe?

Ja, strah je tukaj in zdaj. In soočiti se moramo z njim. Soočiti na način, da zaradi lastnega strahu ne omejujemo svobode drugih. Da se naša svoboda konča, kjer se začne svoboda drugih. In pred dnevi, ko so mediji poročali o navalu “množic” na obalo se je zgodilo ravno to – nekateri so se odločili, da bodo omejevali svobodo drugih. Posledično smo dobili palico. In lahko smo prepričani, da bomo vedno znova dobili palico, ker je to modus operandi nekaterih v teh časih. Tistih, ki bi nam radi zaradi strah, ki je bil ustvarjen, radi vzeli našo svobodo. Našo pravico. Ker sicer bo prišla palica.

Naš strah je strah pred izgubo svobode. Ampak svobode ne bomo izgubili zaradi koronavirusa. Ampak zaradi nas samih. Zaradi naših dejanj. Mogoče se marsikdo ne zaveda, da koronavirus ne izbira glede na barvo kože, vero, ali politično prepričanje. Koronavirus ne dela razlik, kot jih mi sami delamo vsak dan.

Namesto zaključka … Če bomo pustili, da nas bo strah premagal in bo iz nas ustvaril sovrage, potem se zamislimo. Predvsem pa si vzemimo toliko časa, da si nalijemo čistega vina in se vprašamo – česa nas je strah? Smrti? Razčlovečenja? Ali pa izgube vsega, kar nam je do sedaj pomenilo?

Jaz se bom boril, da bo človek človeku človeku tudi po tej preizkušnji. Na vas pa je, da se odločite v kakšnem svetu želite živeti …

Vas je strah v teh dneh Niste edini. Vsi smo se znasli v tej situaciji

Vas je strah v teh dneh Niste edini. Vsi smo se znasli v tej situaciji

3 Responses to Vas je strah v teh dneh? Niste edini. Vsi smo se znašli v tej situaciji

  1. Anonimno pravi:

    Dobro razmišljanje!

  2. Anonimno pravi:

    Mene je strah tistih, ki si želijo še več strahu

  3. bojana žvokelj pravi:

    Ni me strah koronavirusa, se pa čudim ljudem. Občutek imam, da smo že tako zdolgočaseni in v sebi prazni, da je postala najbolj pomembna stvar iskanje všečkov na facebooku in preložitev odgovornosti za izpolnjeno ali neizpolnjeno življenje na druge ljudi in institucije. Ljudje nekje preberejo en članek, ponavadi se niti ne potrudijo prebrati cel članek in poiskati še kak drug članek na isto temo, skratka za kolikortoliko objektivno resnico poiskati malo več virov. Pomemben je naslov, kar pa potem sledi v komentarjih, je višek ‘civilizacije’ Predvsem so vsega krivi drugi in drugačni. Koliko smo mi Evropejci civilizirani se bo v vsej bedi pokazalo, ko nam bodo začeli pokati filmi zaradi izolacije, ko življenje ne bo več tako lagodno in bomo morda sami stopili v čevlje tistih, ki jih zdaj tako pridno obsojamo.
    Vseeno pa sem optimist in verjamem, da bom še vedno lahko mislila svoje misli, se družila z dobromislečimi ljudmi in občudovala lepote sveta.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.