Vse je enkrat prvič. Sam sem včeraj prvič prehodil celotno traso Poti ob žici in mi je žal, da nisem tega storil že kdaj prej. Kljub temu, da gre za pot, ki je dolga 33 kilometrov in ima številka “psihološki efetkt”, pa je na poti vse skupaj precej bolj preprosto in ta trasa bo postala bolj pogosta trasa za moje “sprehode”.

Pot ob žici aka Pot spominov in tovarištva aka PST je speljana po trasi bodeče žice, ki je med 2. svetovno vojno (med 23. februarjem 1942 in 26. majem 1945) omejevala mesto Ljubljana. Ob strasi poti stojita 102 spominska kamna, katerih postavitev so financirala ljubljanska podjetja. Na krajih, kjer pot sekajo mestne vpadnice, stoji 6 spomenikov. Prve ureditve in oznake poteka trase so nastale že leta 1959, ko so postavili prve spomenike, leta 1972 pa so načrtovali ureditev peščenih poti z drevoredi (vir).

Toliko o zgodovini, sedaj pa spet nazaj k meni. Sam sodim med tiste ljudi, ki se jim ne da ene stvari početi dolgo. Če grem tečt, ne tečem 20 km, ker se mi ne da, ampak raje tečem 10 km s hitrejšim tempom. Tako je tudi pri hoji. Sicer sem že prehodil 20 km v kosu, ampak 33 kilometrov pač še ne. In z mislijo na to sem se zjutraj odločil, da grem na pohod!

Obul sem povsem nove trail športne čevlje in malce čez 9. uro se priklopil na Pot ob žici za Bežigradom. Prepričan sem bil, da nas bo na poti malo, ampak temu ni bilo tako. Veliko nas je bilo, ki smo se odločili, da tako izkoristimo dan. Da naredimo nekaj zase in da gremo en krog okoli Ljubljane.

Pot je zaradi Covid-19 potekala v smeri urnega kazalca. Ne za vse, ampak tistih je bilo precej manj.  Za beleženje kontrolnih točk sem uporabil mobilno aplikacijo Pot ob žici, ki deluje s pomočjo GPSa in vsebuje kontrolne točke, evidenco že prehojenih poti, opis poti in GPS-zemljevid. Kar sem pričakoval, da bom potreboval. Pa vendar nisem.

Množica ljudi, ki se je odpravila na pohod je bila velika, predvsem pa so bile to skupine po par ljudi. In ko hodiš v takšni množici gre za skoraj skupinski tempo in je prva ura minila kot bi trenil. Ker sem planiral, da bom naredil prvi postanek nekje pri 15 kilometru, sem ugotovil, da bo to že nekje čez Golovec, kjer je tudi najvišja točka pohoda. Ko sem grizel v klanec, sem se počutil precej bolj domače kot pa sem se počutil na delih, ki potekajo med bloki in po asfaltu.

Ko si enkrat del velike skupine, ki se pomika naprej, je vse skupaj lažje, saj tudi, če na trenutek podvomiš v to, da se ti ne da iti do konca, te misli takoj odidejo iz glave. Ljudje, ki sem jih srečeval so bili prijazni, kulturni, ko smo se srečevali so se odmikali in prav zanimivo je bilo videti, da smo se tudi med seboj pozdravljali. Mešanice jezikov, ki sem jih slišal so pričale o tem, da se pohoda niso udeležili samo Ljubljančani, ampak so bili na pohodu ljudje iz cele Slovenije.

Partizanska glasba se je slišala parkrat vmes in je takrat je bil prav prijeten občutek. Še bolj prijeten občutek je bil, ko sem videl mlajše udeležence (srednješolce) in tudi otroke, ki so se s starši odpravili na pot in bodo tako vsaj vedeli kaj se je dogajalo med 2. svetovno vojno v Ljubljani – da jim ne bodo novi ablastniki slikali popačene podobe dogodkov za kar se trudijo zadnja leta. 

Golovec je bil za menoj in pred menoj zopet ravnina. Vreme je bilo kot naročeno – sonce, vendar z oblačnostjo, kar je pomenilo, da se je dalo normalno hoditi, saj v vročem majskem soncu bi bil to večji napor. Kljub temu, da sem imel nove športne čevlje, tega sploh nisem čutil – pričakoval sem žulje, pa vendar sem očitno tokrat zadel terno in se mi to ni zgodilo.

Prvi in zadnji postanek je bil kratek. Skok na stranišče, banana, malce čokolade in sem šel naprej. Kljub 20+ kilometrov, ki sem jih imel za seboj, sem se počutil odlično. Očitno se je v telesu sproščalo dovolj endomorfinov, kar se je poznalo tudi pri razpoloženju, saj sem bil nasmejan in dejansko so bile noge lahke in so me same nesle naprej.

V mislih sem bil v tistih drugih časih, ko je bila Ljubljana okupirana, ko so domobranci prisegli zvestobo okupatorjem in jih sedanja ablast želi predstaviti kot osvoboditelje naroda. Edini osvoboditelji so bili partizani, vse ostalo je samo poskus potvarjanja zgodovine, pa naj se domoglupci postavijo na glavo!

Ker ima vsak udeleženec pohoda dovolj časa, da razmišlja in se pogovarja z osebami s katerimi hodi po Poti ob žici, je bilo zanimivo prisluhniti pogovorom ljudi. Večina se jih je dotikala aktualnih tem – Covid-19 situacije, trenutne ablasti … In všeč mi je bilo, da nisem bil edini, ki razmišlja o teh stvareh in predvsem, ki razmišlja.

Zadnji kilometri od Koseškega bajerja do Bežigrada potekajo po asfaltu in niso tako prijetni kot pa je bil pohod po makedamu čez Vič. Ampak če sem se odločil, sem šel do konca, saj druge izbire tudi nisem imel.

Za pohod v dolžini 33,18 kilometrov sem porabil 5 ur in 44 minut oz. 5 ur in 52 minut s postanki. Naredil sem okoli 40.180 korakov in na koncu, ko sem prišel do točke kjer sem začel pohod sem bil vesel. Vesel, da sem se odločil, da grem na pohod, vesel, da sem prehodil celotno pot in vesel, da sem odkril, da sem sposoben iti preko svojih barier, ki sem si jih sam narisal v glavi. Kjer je volja, je tudi pot.

Smrt fašizmu, svoboda narodu!

3 Responses to Pot ob žici 2021 / prve ne pozabiš nikoli / Smrt fašizmu, svoboda narodu!

  1. Tomaz Z. pravi:

    Ja, pot v smeri urinega kazalca zna biti zajebana ce nisi vajen veliko hoditi. Koncni del, ko prides cez Golovec sicer poteka po ravnem, ampak ce startas in koncas na Dolgem mostu imas Golovec nekje na polovici poti in se bos preklemansko grizel v kolena. Sam sicer na tem pohodu nisem bil ze nekje 6 let, ampak ce bo naslednje leto javnozdravstvena situacija boljsa, bom sel takrat spet.

  2. ABC pravi:

    Jest vedno štartam pri fužinskem gradu. Golovc je najboljš odpravit tskoj na začetku.

    Torej, Roni, če si uporabljal aplikacijo, pomeni, da si prešaltal na Androda? Ker za iPhone ni te aplikacije. Vsaj lani je še ni bilo, no…

    • had pravi:

      nisem presaltal :) sem pa imel androida s seboj, da sem se lahko checkinal :)

      ta ideja, da najprej obdelas golovec je dobra! hvala!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.