Povsem navaden večer. Doma na kavču, z daljincem v roki in preklapljam med 200+ programi. Nekje vmes mojo pozornost dobi znan glas – Miran Ališič, ki komentira Exatlon. Pogledam sodelujoče in prepoznam zgolj eno osebo. Za eno se mi zdi, da sem jo videl v Sanjskem moškem. Obstaja tudi oddaja The Real Housewives Slovenija: Vražje dame, ki mi jo je uspelo prebavljati skoraj dve minuti, potem pa ni šlo več – tole je na nivoju oddaj Nove24. Preklapljam dalje in na zaslonu piše da gre za Kmetijo. Kakšna kmetija, če so v njej sanjske ženske?
- Zakaj v Sloveniji še nobena fakulteta ni razpisala programa “influensarstvo”?
- Jaz nisem influencer / za svoje objave ne zahtevam plačila
- Vavčer turizem in astronomske cene hotelskih sob / ne, hvala
Ko je bila sporedu oddaja Sanjski moški, kjer se je kasneje izkazalo, da Gregor Čeglaj, ki je bil predstavljen kot sanjski moški, le to ni, saj je še daleč od tega, sem parkat “vrgel stran” par minut življenja, ker me je zanimal koncept oddaje in osebe, ki se prijavijo v takšne šove.
Ker si precej dobro zapomnim obraze oseb, ki so sodelovale v oddaji, sem bil presenečen, da sem taiste obraze zagledal tudi v “resničnostnem šovu” Kmetija, ki ga sicer ne razumem in posledično ne spremljam. Ampak to me več ne preseneča v Sloveniji.
Očitno imamo “deflacijo” resničnostnih zvezdnikov in se jih sedaj reciklira. Če je dekle nastopilo v Sanjskem moškem, lahko svojo srečo preizkusi tudi v Kmetji ali pa v Exatlonu. Važno je sodelovati, kajne? Pa pomembno je, da si “ustvari” prepoznavnost, da jo bodo lahko kasneje mediji “omenjali” kot resničnostno zvezdnico in da bo lahko “influensala” na družbenih omrežjih in predstavljala produkte, ki jim jih bodo sponzorji pošiljali.
Glede na to, da ti resničnostni šovi niso posneti v par dneh, ampak to traja in traja, se mi zastavlja podobno vprašanje že od prvega šova Bar, ki je v Sloveniji pripeljal ta žanr zabave. Kako si lahko nekdo privošči mesec dni, ki ga nameni resničnostnemu šovu? Kakšna je cena tega, da si “gol” pred gledalci, kjer produkcija prikaže človeka kot ga sama želi?
Pred leti so me snubili za eno tak šov in moj odgovor je bil zelo preprost – no go, ker imam življenje, ker imam obveznosti, ker imam službo, ker je moj čas tukaj omejen in ga ne morem “kupiti”. V končni fazi moram skrbeti za hišo in okolico, predvsem pa ne sodim v takšne formate oddaj, kjer se gre za dokazovanje. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se tako odločil.
Pa nazaj k sanjskim ženskam na kmetiji. Ja, smešno je, ko vidiš to “kolobarjenje” od šova do šova in iz vloge v vlogo. Ampak očitno to nekaterim prinaša srečo in veselje in očitno tudi finančne prihodke. Pa srečno sanjskim ženskam na kmetiji ali pa v Exatlonu in med Vražjimi damami.
Jaz sem prestar za to sranje ..
