Zadnjih deset let v Sloveniji krožišča rastejo kot gobe po dežju. Seveda se med seboj razlikujejo, saj vsaka vas, ki ima krožišče, sredi njega postavi “svojo znamenitost”. Nekje je na sredini mamut, drugje vinska “preša”. V Zagorju imamo fontano (če že nimamo bazena), … Ampak vsa krožišča imajo en povezovalni element – voznike, ki ne znajo voziti v krožiščih. Vsak dan jih občudujem in zagotovo za njih obstaja poseben krog pekla (po možnosti notranji, kajne).

Razumem, da ima marsikdo težave v krožišču, če prihaja iz kraja, kjer ni krožišč, in se tako prviš sreča z njimi, ko pride v kakšno večje mesto. Ampak močno dvomim, da je toliko teh ljudi vsako jutro na krožiščih v Ljubljani, kjer prihaja do precej zanimivih situacij.

Naj najprej omenim, da verjetno navadna krožišča, ki imajo zgolj en pas, ne povzročajo toliko težav voznikom kot pa krožišča, kjer sta dva ali več pasov. Da o tistih krožiščih, ki so v zadnjem času vse bolj “popularni” in imajo med seboj tudi delno ločene pasove, niti ne pišem.

Nazaj k rondoju v Tomačevem. Ta še nekako funkcionira, ker so označene črte in semaforji in je res težko kaj “zafrkniti,” čeprav ljudje očitno ne razumejo, da je neprekinjena črta tam s svojim namenom in ima svojo funkcionalnost. Potem pa sledita dve krožišči z dvema pasovoma proti Žalam in tisti velik rondo s tremi pasova pri Žalah.

Tam se dogajaj magika. Tam se dogajajo stvari, ki jih raje ne bi videl. Ljudje očitno ne razumejo smisla krožišča in cel krog odpeljejo po zunanjem pasu. Vozniki, ki pravilno vozijo v krožiščih, so tako v precej neprijetni situaciji, ko morajo biti pozorni na voznike, ki ne razumejo logike krožišč. In ni šment, da se vsako jutro, sedaj ko se ureja obvoznice, most za Bežigradom, znajdejo v rondojih ljudje, ki ne razumejo logike krožišča, in tako moraš na “tešče” testirati zavore, ker pač nekdo ne razume.

Za vse tiste, ki imate še vedno težave z razumevanjem vožnje skozi krožišča. Spodaj je par “iztočnic”:

V krožišču imajo vedno prednost vozila, ki so že v krožišču. Ni pomembna vaša znamka vozila, tako pač je.

Enopasovna krožišča – imajo en pas (kako preprosto, mar ne?) in ko pripeljemo do krožišča, imajo vozila, ki so v njem, prednost pred nami. Počakamo, da vozilo odpelje mimo in se vključimo v krožišče. In tukaj sedaj pride najbolj magični trenutek – ko vidimo naš izhod, kjer bomo zapustili krožišče, vključimo desni smernik!!!! In zapustimo krožišče – s smernikom pokažemo, da zapuščamo krožišče in da se lahko vozilo, ki čaka pri naslednjem vhodu na krožišče, varno vključi. S tem se poveča pretočnost krožišča!

Večpasovna krožišča – imajo dva ali več vhodnih pasov – in malček drugačna pravila razvrščanja. Na desni pas se razvrstijo vozila, ki bodo krožišče zapustila na prvem izhodu – seveda s smernikom, kajti s tem bo voznik, ki čaka na drugem vhodu, vedel, da dejansko zapuščate krožišče! V krožišče zapeljete, ko se prepričate, da je zunanji pas prost!

Vozniki na levem pasu, ki bodo krožišče zapustili kasneje, pa se morajo obnašati malce drugače, saj morajo upoštevati, na kateri izhod se bodo uvrstili. Če greste cel krog na krožišču, ki ima štiri izhode in tri pasove, potem je situacija sledeča. Z levega pasu zapeljete v krožišče, ko je le to prosto na najbolj notranji pas.

Po krožišču se namreč vozi po notranjem pasu in ne po zunanjem! Ko smo mimo drugega izhoda, s pogledom v desno ogledalo in z desnim smernikom zapeljemo na srednji pas. Ko smo mimo tretjega izvoza, ponovimo prejšnjo vajo – smernik in zapeljemo na najbolj zunanji pas – zapeljemo iz krožišča in šele potem izklopimo smernik. Če obstaja dvojni izvoz, potem lahko iz krožišča zapeljemo tudi po drugem pasu, vendar v tem primeru moramo biti precej previdni na tiste, ki delajo krog po zunanjem pasu, in to ni pravilna vožnja v krožišču.

Seveda pa lahko med vožnjo v krožiščih po Sloveniji opazujete vse te kreativne ideje, kaj spraviti v sama središča krožišč, in se dičite nad tem.

V cast Primozu Roglicu krozisce v Zagorju odeto v rdeco barvo1