Pozdravljam. Tako sem bil vzgojen. Ne samo sosede, ampak tudi ljudi, ki jih srečujem pri različnih oblikah športa. Ko tečem, pozdravljam tekače, se zahvalim voznikom, ko me ne zbijejo na prehodu za pešce. Ko sem na kolesu, z roko pozdravim nasproti vozeče kolesarje. Ko sem na vespi, pozdravim motoriste, ki me sicer ignorirajo, ker ne vozim motorja. Mene pozdrav nič ne stane, lahko pa polepša trenutek komu. Marsikdo pa ne ve točno, kako reagirati v takšnem trenutku. Je res tako težko pozdravljati in biti prijazen?
- Pozdravljanje obiskovalcev v gorah / tudi na poti na Šmarno goro
- Svetovni dan pozdrava / Zdravo!
- Vožnja skozi rdečo luč je slovenski nacionalni šport / zakaj ni kamer na semaforjih
- Kaj ti bo empatija, če si lahko egoistična rit
Verjetno bi tukaj sledilo vprašanje, če ste med tistimi, ki pozdravljate? Nekoč, ko sem bil otrok, so me starši naučili, da prijazna beseda prijazno mesto najde. Pozdravljal sem sosede in bil vesel, ko so me pozdravili nazaj. Trenutek, ki lahko naredi dan lepši.
Ko sem šel prvič s šestimi leti proti Sedmerim jezerom, sem se naučil, da pozdravljam vsakogar v hribih. Kasneje sem to prakticiral tudi na “sprehodu” na Šmarno goro in požel cel kup čudnih pogledov, ko ljudem ni bilo čisto nič jasno. Zakaj pa ne, kajne? Pač pozdraviš in ne pričakuješ, da bo kdo pozdravil nazaj.
Kasneje sem začel to prakticirati pri vseh športih in aktivnostih. Zdi se mi, da je to majhna gesta, ki je prijetna. Sicer večina ljudi ne pozdravi nazaj, ampak to je bolj njihov problem kot moj. Jaz sem, nasmejim in grem naprej. Začuden pogled pa ostane. In ne, ničesar nočem od nikogar. Niti se ne želim pogovarjati. Zgolj gesta, ki se mi zdi, da manjka v našem svetu, ki je postal povsem brezoseben.
Pred dnevi sem stal na semaforju z vespo in zraven mene je bil mlad fant v Audiju RS6. Pohvalil sem njegovo vozilo in prav zanimivo je bilo videti, kako mu je postalo nerodno. Dejansko je avto “brutalen” in zakaj ga ne bi pohvalil. Navada, ki je precej redka pri nas, v tujini pa precej pogosta. Večkrat se mi je že zgodilo, da mi je kakšen voznik dvignil palec, ko sem stal na semaforju z Lotusom. In ja, tudi meni je bilo “nerodno”.
Jaz pozdravljam in bom. Ne glede na to, kakšna je športna aktivnost. In upam, da bo še kdo sledil temu in se bodo ljudje vsaj ob športu pozdravljali med seboj in ne bo več mrkih pogledov, ki so del našega vsakdana. A ni svet lepši, če se nasmejiš in če nekomu za trenutek polepšaš dan.
