Vse skupaj se začne z eno samo mislijo. “Jutri začnem.” Klasično. Pa pride ponedeljek, pride nova energija, pride peta ura zjutraj… in ostaneš v postelji. Ker dež. Ker mraz. Ker nimaš volje. Ker se ti preprosto ne da.
- Zakaj se ljudjem zdi čudno, ko jih nekdo pozdravi pri športu ali v naravi? Jaz pozdravljam, kaj pa ti?
- Kdo so najbolj plačani športniki in športnice?
- Za športne prireditve brez nasilja!
Tek ni nekaj, kar bi ti naravno steklo – vsaj večini ne. Predvsem pa je bitka telesa z možgani. Eno bi, drugo ne bi. Izgovorov, zakaj ne bi je je vedno več. In posledično se tisti jutri začnem vsak dan oddaljuje. Dokler se ne oblečeš in greš. Na tek.
Srce nabija, kolena bolijo, v glavi pa tisti znani glas: “Zakaj to delaš? Saj to ni zate.” In priznam, večkrat sem si mislil, da bom enostavno odnehal. Ampak potem sem si rekel – daj si čas. Ne pričakuj, da ti bo tek postal všeč čez noč. Naj ti postane rutina in potem se odloči, če je tek pravi zate ali ne.
In potem se zgodi nekaj nenavadnega. Po enem tednu ni več bolečine. Je sicer bolečina, ko se moraš spraviti ven in začeti s tekom, vendar se telo hitro navadi. Po dveh tednih že veš, katera pesem ti da tisti “push,” da pretečeš še zadnji kilometer.
Po mesecu ti manjka tek, če ga izpustiš.
In potem… pride tisti dan, ko se zalotiš, da tečeš, ker si to želiš, ne, ker moraš.
Rutina, ki sem jo prej doživljal kot nujno zlo, postane moj jutranji ali večerni reset. Odvisno od časa, ki ga imam na voljo. Ko stopim ven, vdihnem hladen zrak in dam slušalke v ušesa, se mi zdi, kot da sem edini človek na svetu. Ulice še spijo, jaz pa tečem. Nič ni več pomembno. Nič ne moti. Samo jaz koraki, dih in ritem. Deset kilometrov zleti mimo v manj kot 45 minutah in jaz vem, da sem nekaj storil zase. Naj bo to na morju, v Ljubljani ali pa na kakšni oddaljeni destinaciji, ki jo obiščem. Vse to postane del rutine, brez katere si ne predstavljam dneva. Ko sem ugotovil, da imam še voljo za kolesarjenje, sem dodal še 30 do 50 kilometrov dnevno s kolesom. Po podobnem principu, kot je zgoraj opisan za tek. Rezultat ne pride čez noč in telo se ne navadi na obremenitev kar tako.
In s časom pride tudi užitek. Tekaški zen. Navada, ki zraste v nekaj, brez česar si dneva ne znaš več predstavljati.
Ne gre za kilometre. Ne gre za čas. Ne gre za to, da bi moral postati boljši od kogarkoli. Gre za to, da si vsak dan boljši od tiste verzije sebe, ki je ostala na kavču.
Torej… če ravno zdaj razmišljaš, da bi začel – samo začni. Ampak bodi potrpežljiv. Navadi se na ritem. Ne sili se v popolnost. Dovoli si, da najprej sovražiš, potem trpiš in na koncu uživaš.
Ker ko ti tek enkrat postane užitek – takrat ni več vprašanje, če boš šel teč, ampak samo kdaj. In vsakič, ko greš tečt, ugotoviš, da se počutiš bolje, čeprav premagaš razdaljo, za katero še dolgo nazaj nisi verjel, da si jo zmožen premagati. 13 kilometrov v eni uri, recimo. In če tečeš zjutraj, začneš dan že z “malo zmago” in nič ti ga ne more uničiti.
Tek je užitek.
