20 let že pišem blog had.si. Zakaj hudiča še vedno vztrajam?

Leto 2005. Čas, ko je bil blog nekakšna internetna verzija dnevnika. Spomnite se, če se sploh lahko — ni bilo Instagrama, ni bilo TikToka, ni bilo influencerjev, samo mi, čudaki, ki smo pisali stvari na internet, brez da bi za to dobili en sam evro. In evo me. Dvajset let kasneje. Blog še vedno obstaja. Jaz še vedno pišem. In še vedno ne vem, zakaj točno. Očitno imam občutek, da imam še vedno kaj za “povedati”.

• had že dve leti piše blog
• had blog praznuje 10 let – z vami že od leta 2005
• had blog praznuje 14 let / z vami že od leta 2005
• Sem Roni Kordiš, pišem blog in za pisanje me nihče ne plačuje

Zakaj sem začel? Ker sem imel preveč časa in preveč mnenj. Ker sem hotel imeti svoj kotiček na internetu, kjer lahko napišem karkoli. Brez PR filtrov, brez clickbait naslovov, (čeprav sem tudi te kdaj uporabil, roko na srce). Ker sem hotel dokumentirati življenje, razmišljanja, traparije in včasih kaj resnega.

Takrat ni bilo followerjev. Ni bilo SEO optimizacije. Ni bilo agencij, ki bi ti pošiljale PDF briefe z navodili, kako moraš testirat jogurt in zraven napisat #oglas. Bilo je samo pisanje. In svoboda. Bilo je lepo in predvsem je bilo vse skupaj naravno. Nič fejkanja, kot je to v zadnjih letih.

Kaj se je v teh 20 letih spremenilo? Skoraj vse. Blogerji smo postali ogrožena vrsta. Zamenjali so nas tiktokerji, youtuberji in AI, ki zna pisat bolje, hitreje in brez slovničnih napak. Blogi so postali muzejski eksponati, nekaj, kar berejo nostalgiki in ljudje, ki iščejo resnične informacije brez petih popupov na zaslonu.

Ampak jaz še vedno pišem. Zakaj? Ker lahko. Ker je had.si moj prostor. Ker ni lepšega občutka, kot ko klikneš, objavi in veš, da si še vedno sam svoj urednik, cenzor in kritik. Ker čez 10 let iščem informacije in jih najdem, ker sem jih zapisal in so za vedno ostale tukaj.

Kaj sem se naučil v 20 letih bloganja?

• Da večina ljudi bere samo naslove
• Da lahko napišeš odličen tekst, pa ga bo videlo 100 ljudi
• Da lahko napišeš neumnost, pa jo bo pograbilo 10 medijev in delilo 5000 ljudi na Facebooku
• Da je iskrenost redka valuta, ampak edina, ki res šteje
• Da se internet hitro menja, ampak nekaj ostaja: potreba po avtentičnih vsebinah

Bo še 20 let? Ne vem. Če mi glava še dela in prsti še tipkajo, zakaj pa ne? Dokler bom imel kdo kaj povedati in dokler bodo obstajali ljudje, ki še znajo brat več kot 3 vrstice, ima blog smisel. Mogoče ne finančni. Mogoče ne komercialni. Ampak človeški. Mogoče moj intimen prostor, kjer lahko napišem, kar si želim, in to tudi kdo prebere. Brez manipuliranja, brez laži, predvsem pa iskreno.

Hvala, če si prebral, do sem. Hvala, če si bil bralec kadarkoli v teh dveh desetletjih. In hvala, če boš še.

Bloganje ni mrtvo. Samo malo tišje je postalo. (had)