V Sloveniji se redko zgodi, da politika najde trenutek tišine in spoštovanja. Včeraj smo to doživeli. Ne zato, ker bi se poslanci obnašali pietetno, ampak ker jih sploh ni bilo. SdSovci se niso udeležili izredne seje državnega zbora, na kateri je predsednica države Nataša Pirc Musar nagovorila poslance po tragičnem napadu v Novem mestu. Toliko je SdSovcem mar za dogajanje v Novem mestu. Njim gre zgolj za nabiranje političnih točk!
- Ko so Romi leta 2021 ubili Slavca Knaflja, ni nihče pozival vlade k odstopu
- Ko smrt postane orodje za nabiranje političnih točk
- Desni pol ustvarja afere in ves časa napada, da bi odvrnil ljudi od volitev / vsi na volitve
Izgovor, čeprav zapakiran v lep politični jezik, je bil, da seja ne omogoča razprave. Da gre zgolj za “monolog” predsednice, ki jo je mogoče poslušati, a ne komentirati. In ker SdS ni želel biti del predstave, so se odločili izostati. V skladu z njihovim prepričanjem, da dialog ni smiseln, če v njem ne morejo imeti zadnje besede.
Pirc Musar je s svojim govorom skušala umiriti razgreto ozračje. Govorila je o solidarnosti, sočutju, razumevanju in predvsem o tem, da nasilja ne smemo generalizirati in ga pripisovati posameznim skupnostim. Pozvala je k odgovornosti – tako politike kot ljudi. Na trenutke je zvenela skoraj preveč spravljivo, preveč razumsko za današnji čas, ko se čustva prodajajo bolje kot argumenti.
Toda njene besede so se odbijale od praznih klopi največje opozicijske stranke. Tistih klopi, kjer sicer najraje govorijo o varnosti, o problemih z Romi, o “neukrepanju države”. Danes, ko bi lahko vsaj s svojo prisotnostjo pokazali, da jim je mar, jih ni bilo. Nič, tišina.
V državi, kjer vsak posnetek s sej DZ postane viralni mem, kjer se kričanje in žaljenje štejeta za “politično moč”, se zdi odsotnost kot strateški premor. V resnici pa je samo še ena oblika političnega bojkota, preoblečena v “načelnost”. Odsotnost ni stališče. Je bežanje pred odgovornostjo.
Predsednica je med drugim poudarila, da se kot družba vse bolj razkrajamo in da politiki pri tem nosijo velik del krivde. Da vsak tvit, vsak bombastičen naslov, vsak izpad dodatno poglablja prepad. Ironično, SdS je s svojo odsotnostjo prav to ponazoril. Na dan, ko bi morali govoriti o povezovanju, so se odločili za razdvajanje.
Ne gre za to, ali se kdo strinja s predsednico. Gre za spoštovanje institucije, trenutka in simbolike. Če se poslanska skupina največje opozicijske stranke ne pojavi, ker “ne bo mogla govoriti”, je to isto, kot če bi otrok v šoli rekel, da ne bo poslušal, ker ne more odgovarjati učiteljici nazaj.
Tragični dogodki, kot je napad v Novem mestu, bi morali biti točka, kjer se politika umakne in ljudje stopijo v ospredje. A v Sloveniji se politika vedno najde v prvi vrsti, tudi ko gre za tragedijo.
Tišina, ki so jo danes pustili za sabo, ne pomeni miru. Pomeni praznino. In prazne klopi v parlamentu so vedno najglasnejše.
p.s.: naslovna fotografija je dejanski SdS oglas, ki sem ga včeraj opazil. Najprej sem bil prepričan, da gre za šalo, ampak očitno so SdSovci že v predvolilnem času in so začeli z nebulozami tudi v javnem prostoru.
Lepo povedano.
:-)