Dogodek v Novem mestu je pretresel Slovenijo. Ubit je bil človek. Oče, sin, prijatelj, sosed. To bi moral biti trenutek, ko se ustavimo, utihnemo in razmislimo, kako smo prišli do točke, ko se takšne stvari dogajajo v naši državi. Namesto tega smo spet dobili politični teater, kjer stranke tekmujejo med seboj, katera bo nabrala več političnih točk.
- Ko smrt postane del predstave
- Fantje stari okoli 10 in 12 let do smrti pretepli mačjega mladiča / čestitke staršem za vzgojo
- Evtanazija ni enako samomor / jaz sem za dostojno smrt in podpiram evtanazijo
- Nehajmo se slepiti, da v Sloveniji ni fašizma / smrt fašizmu, svoboda narodu
Komaj nekaj ur po tragediji so se začeli oglašati politiki. Tisti, ki so trideset let sedeli v parlamentih, vladah in odborih. Tisti, ki so imeli vse možnosti, da bi uredili socialne, varnostne, integracijske in izobraževalne politike. Ampak niso. In zdaj, ko je prepozno, ko je življenje že izgubljeno, se naenkrat prebujajo kot rešitelji naroda. Tisti, ki desetletja niso naredili nič, se zdaj derejo o krivdi.
Ko se politika odloči, da bo jezo ljudi uporabila za svoj marketing, se zgodi tisto, kar je v Sloveniji že postalo prepoznavno: shodi, protesti, linči. Brez razmisleka, brez dejstev, brez dostojanstva. Ker ni pomembna resnica, pomembna je slika za kamere, nekaj všečkov na Facebooku, razpihovanje sovraštva na tviterju in poskus mobilizacije ljudi.
Kdo odgovarja za to, da ljudje izgubljajo zaupanje v institucije? Kdo je zadnjih trideset let gradil državo, v kateri imamo toliko socialne stiske, izključenosti in nasilja? Ne “oni drugi”. Ne, “ljudje tam spodaj”. Ti, ki sedaj pozivajo k “akciji”.
Tisti, ki danes pozivajo k shodom, so tisti, ki se niso ukvarjali s tem problemom v preteklosti. Realnost se je zgodila, sedaj so svoje “neukvarjanje” s tem problemom zamenjali za politično priložnost.
Ta dogodek bi moral biti trenutek za tišino, za sočutje in samorefleksijo. A namesto tega gledamo, kako politiki vlečejo poteze, kot da bi bili na šahovnici človeških življenj. Ker je to idealen trenutek za “mobilizacijo baze” in za “nabiranje političnih točk”.
In vse to na račun tragedije.
Če bi tisti, ki danes skačejo v zrak in pozivajo k shodom, v zadnjih treh desetletjih res delali – danes morda ne bi bilo tragedije. Če bi bilo več posluha za integracijo, izobraževanje, socialne programe, preprečevanje nasilja, duševno zdravje, podporo družinam, nadzor institucij – bi bilo danes mogoče drugače. Ampak tega ni bilo. In zdaj, ko se je zgodilo najhujše, pridejo spet oni. Z govori, shodi, solzami in tviti o “nedopustnem”. Prepozno je. Človek je mrtev.
Tragedija v Novem mestu ne bi smela postati politično orodje. Ne za desnico, ne za levico, ne za nikogar. Vsak, ki iz tega kuje politične točke, dokazuje, da smo izgubili kompas. Ker v trenutku, ko smrt postane del politične kampanje, smo izgubili še zadnji del človečnosti.
Sram vas je lahko! Sram iz dna duše.
