Vprašanje ni, zakaj politik laže? Vprašanje je, zakaj nas laži politikov še vedno presenečajo. Kot da bi šlo za napako v sistemu, ne pa za njegovo osnovno funkcijo. In potem se resno sprašujemo zakaj se nič ne premakne, zakaj ni odgovornosti in zakaj se vsaka zgodba konča brez epiloga. Politik laže, ker ve, da bo jutri na vrsti nova tema. Nov škandal. Nov tvit. Nov razlog, da se o včerajšnji laži ne pogovarja več. Kolektivna amnezija ni stranski učinek, je pogoj za delovanje. Brez nje bi sistem razpadel. Laž v politiki ni napaka. Je orodje.
- Lažejo vam / zakaj na SdS plakatih ni predstavnika stranke SD?
- Lojze Peterle laže glede dezerterstva Saša Hribarja / bo odgovarjal za svojo laž?
- Alenka Jeraj, poslanka SdS laže o posilstvih migrantov na območju Ljubljane
- Branko Grims laže / trdil, da je šlo za poskus umora, vendar ni bilo fizičnega stika
- Zakaj Rupar laže, da se je 46.000 protestnikov zbralo v Ljubljani
Politik ve, da bo dovolj ljudi skomignilo z rameni in reklo, da so “vsi isti”. To je najboljša možna obramba vsake laži. Ko so vsi isti, nihče ni odgovoren. Ko ni odgovornosti, ni potrebe po resnici. V takem svetu ni treba biti pošten. Treba je biti vztrajen. Ponoviti isto stvar dovolj krat. Če pri tem pomagajo še mediji, je “narejen”. Če kdo ugovarja, je problematičen. Če kdo preverja dejstva, ima agendo. Če kdo sprašuje, zakaj je naiven. Takšnega je potrebno diskreditirati. In če imaš za seboj dovolj “vojščakov,” potem to ni problem.
Politik laže tudi zato, ker za to nikoli ne odgovarja. Laž ni diskvalifikacija, ampak taktika. Če se izide, je zmaga. Če ne, je nesporazum. Vedno obstaja kontekst, izjava, izrezana iz celote, ali pa medij, ki je kriv za napačno interpretacijo. Politik pač ni nikoli ničesar kriv.
Najbolj ironično pri vsem skupaj pa je, da se še vedno obnašamo, kot da je to nekaj novega. Kot da bi vsakič znova odkrili, da vode ne teče navzgor. In potem se čudimo, zakaj se nič ne spremeni.
Vprašanje torej ni, zakaj politik laže. Vprašanje je, zakaj smo ljudje tako neumni, da verjamemo politikom, ko odprejo svoja usta? Politik laže, ker mu mi to dovolimo. Ker vsakič, ko zamahnemo z roko in rečemo “ah, vsi so isti,” damo laži še malo več prostora. Ker se nam ne da. Ker smo utrujeni. Ker imamo svoje probleme.
In politik to ve. Zato bo lagal tudi jutri. In pojutrišnjem. In dokler bo laž cenejša od resnice. Vprašanje ni, zakaj politik laže. Vprašanje je, zakaj smo se na to tako lepo navadili?
