Lažejo. Potvarjajo. Manipulirajo. In potem se čudijo, ko nihče več ne verjame politikom? Pred vsakimi volitvami ista zgodba. Isti obrazi. Iste parole. Isti “neodvisni” profili na družbenih omrežjih, ki čudežno oživijo tri mesece pred glasovanjem in potem izginejo kot jutranja megla. In vedno ista mantra – za desni pol je dovoljeno vse. Res? Vse?
- Desni pol ustvarja afere in ves časa napada, da bi odvrnil ljudi od volitev / vsi na volitve
- Volitve se bližajo / ker ni migrantov, bi Janez ukinjal financiranje NVOjev
- Anabela Ron, Majda Strmol / dva fake profila desnice za cyber vojskovanje in ustvarjanje agende
- Luka Perš aka SodniSvet / koliko fake profilov na tviterju imajo desničarji?
Desni pol slovenske politike že dolgo ne igra več na argumente. Igra na čustva. Na strah. Na jezo. Na delitve. Migranti. LGBT. Elita. Mediji. NVO. Vedno mora obstajati sovražnik. Ker brez sovražnika ni mobilizacije. Brez mobilizacije ni oblasti. In ko zmanjka dejstev, pridejo na vrsto laži. Polresnice. Iz konteksta izrezani citati. Fotografije, ki nimajo nobene zveze z zgodbo. Statistike brez vira. “Raziskave”, ki jih je naredil inštitut, o katerem Google ne ve ničesar. Ampak če dovolj pogosto ponavljaš iste besede, bo del ljudi začel verjeti. Ker ponavljanje ustvarja občutek resnice.
Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako hitro se normalizira nenormalno. Kar je bilo še pred desetimi leti politični samomor, je danes del vsakodnevne retorike. Diskreditacija novinarjev? Normalno. Napadi na sodstvo? Normalno. Označevanje političnih nasprotnikov za izdajalce? Normalno. Laž kot politično orodje? Seveda. Brez tega ne gre.
In potem poslušamo razlage v slogu, da tudi drugi lažejo. Kot da je to opravičilo. Kot da tekmujemo v tem, kdo bo bolj spretno zavajal. Kot da je demokracija reality show, kjer zmaga tisti, ki bolje manipulira publiko. Ampak ni problem samo v politikih. Problem je v tem, da jim del javnosti to dopušča. Da deli vsebine brez preverjanja. Da verjame vsakemu “fake newsy” bolj kot podatkom.
Pred volitvami se tempo stopnjuje. Pojavijo se anonimni portali. Plačani oglasi, ki so videti kot novice. Insajderske informacije, ki nimajo nobene osnove. In ko kdo opozori, da je cesar nag, sledi obtožba, da nekdo izvaja cenzuro. Da nekdo ni za “svobodo govora.” Ironično, kajne?
Demokracija je naporna. Zahteva odgovornost. Zahteva preverjanje. Zahteva, da priznaš napako. Laž je lažja. Je hitra. Je učinkovita. Je viralna. In v digitalni dobi je to valuta. Vprašanje pa je, kakšno ceno smo pripravljeni plačati.
Ker ko enkrat sprejmemo, da je za “naše” dovoljeno vse, smo že izgubili nekaj bistvenega. Integriteto. Mejo. Občutek, da obstaja nekaj, česar se v politiki ne počne. In ko meje ni več, je samo še dirka proti dnu.
Volitve niso vojna. So izbira. In izbira bi morala temeljiti na programih, viziji, argumentih. Ne na fabrikaciji sovražnikov in izmišljanju zgodb. Morda bi si morali pred vsakim deljenjem senzacionalistične objave postaviti preprosto vprašanje. Komu to koristi? In ali je res?
Če dovolimo, da laž postane legitimno politično orodje, potem se ne moremo več čuditi, ko nas obravnavajo kot naivne potrošnike zgodb. In to je morda največja potvarjanje od vseh. Da nam prodajajo manipulacijo kot domoljubje.
