Zadnja štiri leta, ko na ablasti ni bil Janez Janša, si bomo zapomnili po vsakodnevnih aferah, ki jih je producirala “tovarna sovraštva” na desnem polu. Pri tem so si pomagali s svojimi znanimi načini za poskus diskreditacije – lažmi, ponaredki in vsakodnevnem občutku, da je v Sloveniji vse narobe, čeprav vsi kazalniki kažejo povsem drugačno sliko. Marsikdo je tem lažem, ki so se ponavljale dan za dnem celo verjel. Večini Slovencev je seveda jasno, da gre le za boj Janeza za pozicijo, ko bo lahko zopet ustrahoval celotno Slovenijo. Ja, to so ljudje, ki bi radi, da jim na volitvah zaupate svoj glas …
- Masaker desnega pola na soočenju parlamentarnih strank na nacionalni televiziji
- Komu dati svoj glas na volitvah?
- Mrcvarjenje države in relativizacija psa
Ko na ablasti ni Janez Janša, se zdi, kot da je del političnega prostora preklopil v permanentni krizni način. Vsak dan nova afera. Vsak dan nova razkritja. Vsak dan nova zgodba o tem, kako Slovenija propada. In če človek vse to spremlja dovolj dolgo, opazi vzorec.
Najprej pride trditev. Brez dokazov. Nato pridejo interpretacije. Potem pridejo ponaredki. In na koncu pride še armada anonimnih polpismenih profilov na družbenih omrežjih, ki vse skupaj ponavljajo tako dolgo, dokler nekateri ljudje ne začnejo verjeti, da je to resnica.
To ni več politika. To je propagandni stroj. V teh štirih letih smo videli marsikaj. Od očitnih manipulacij z dokumenti, do popolnoma izmišljenih afer. Videli smo, kako se iz popolnoma nepomembnih zgodb ustvarja nacionalna kriza. Videli smo, kako se poskuša vsak dan znova ustvariti občutek, da država razpada.
Ampak potem pogledaš podatke. Gospodarski kazalniki. Zaposlenost. Rast plač. Investicije. Ne domače podatke. Tiste merodajne. Tuje. Slika postane precej drugačna od tiste, ki jo vsakodnevno slikajo v “tovarni sovraštva”.
Jasno je, da nobena država ni popolna. Slovenija ima svoje probleme. Vedno jih je imela in vedno jih bo imela. Ampak razlika med normalno politično razpravo in sistematičnim ustvarjanjem občutka krize je ogromna.
In ravno to je strategija desnega pola. Če dovolj dolgo ponavljaš, da je vse narobe, bodo nekateri ljudje začeli verjeti, da je res. Če vsak dan ustvariš novo afero, se ljudje navadijo na občutek izrednega stanja. In ko enkrat prepričaš ljudi, da živijo v katastrofi, potem jim lahko sebe ponudiš tudi “mesijo”.
V Sloveniji smo ta scenarij že videli. Večkrat. Zato je morda najbolj ironičen del celotne zgodbe prav to, da ljudje, ki danes ustvarjajo laži, ponaredke in občutek permanentne krize, obenem trdijo, da so oni tisti, ki bi morali voditi državo.
Vprašanje je zelo preprosto. Če nekdo potrebuje laži, ponaredke in manipulacije, da pride do oblasti. Kaj bo šele počel, ko jo enkrat dobi? To pa že vemo, kajne? Saj smo imeli dve leti tega sranja dovolj za eno celo življenje.
