Zadnje čase sem se precej zavestno izogibal pisanju o domači politiki. Ne zato, ker bi se stvari umirile ali ker bi bilo vse skupaj manj pomembno, temveč zaradi lastne higiene. A pride točka, ko preprosto ne morem več molčati. To, kar se trenutno dogaja v parlamentu, je namreč vse prej kot politika. Je predstava. In to ne dobra. Če bi šlo za premišljeno satiro, bi razumel, celo cenil. Tako pa imamo opravka z nečim, kar meji na cirkus, le da v cirkusu vsaj veš, da si prišel gledat predstavo.
- Za desnosučne je problematično objemanje predsednice DZ v parlamentu in njeni rdeči čeveljci s petko
- Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!
- Lažejo, ponarejajo in ustvarjajo občutek krize / in ti ljudje bi radi vodili Slovenijo
Ko vodenje prevzame nekdo, ki očitno ne razume osnovnih pravil igre, ki naj bi jih spoštoval, se začne nevarna spirala. Poslovnik, ki bi moral biti temelj delovanja parlamenta, postane zgolj papir, ki se ga upošteva selektivno. Pravila si je nekdo pač prilagodil po svoje, ker očitno verjame, da je tako v demokraciji. Danes tako, jutri drugače. Odvisno od trenutnega razpoloženja ali politične koristi.
V parlamentu ni več prostora za tisto klasično politično razpravo, kjer se lahko ne strinjaš, kjer lahko kritiziraš, kjer lahko celo razumeš drugačno mnenje. Tukaj gledamo nekaj drugega. Gledamo razgradnjo osnovnih norm, ki bi morale držati skupaj institucijo, ki naj bi predstavljala ljudi.
Najbolj zaskrbljujoče pri vsem skupaj pa je, da se meja sprejemljivega vztrajno premika. Kar bi še pred nekaj leti sprožilo val ogorčenja, danes mine skoraj neopazno. Morda zato, ker smo se navadili. Morda zato, ker smo otopeli.
Ironija je, da se vse to dogaja v prostoru, ki naj bi bil simbol demokracije. Kjer naj bi veljala pravila. Kjer naj bi bila odgovornost nekaj samoumevnega. Namesto tega pa dobimo občutek, da gledamo improvizacijo brez scenarija, kjer vsak igralec govori svojo zgodbo.
Lahko bi skomignil z glavo. Lahko bi rekel, da je to pač politika. Da je vedno bila takšna. A ni res. Vedno je bila glasna, včasih tudi groba, ampak redko tako očitno neurejena. Redko tako brez osnovnega spoštovanja do pravil, ki naj bi zagotavljala vsaj minimalen red.
Vprašanje, ki ostaja, pa ni več, kaj si mislimo o posameznikih. Vprašanje je, kam to pelje. Ker če parlament postane oder za takšne predstave, potem izgublja svojo vlogo. In ko institucije izgubijo svojo vlogo, jo prej ali slej izgubimo tudi mi.
Morda je čas, da se vprašamo, ali smo res pripravljeni to gledati kot še eno epizodo v nizu političnega teatra. Ali pa bomo vendarle zahtevali, da se cirkus zapre in se začne delati to, zaradi česar parlament sploh obstaja.
