Vino brez alkohola. Herezija za vsakega ljubitelja vin. Za nekoga, zame, ki nisem nikoli poskusil vin, pa povsem nov svet, ki ga do sedaj nisem poznal. Če sem še pred par leti trdil, da ga ne bom poskusil, sem v Baskiji in Franciji med obiski restavracij z Michelinovimi zvezdicami si dal duška in se ga “napil” z brezalkoholnim vinom.
- Veganski meni in brezalkohona vinska spremljava v restavraciji z Michelinovo zvezdico / Pri Lojzetu
- Vera Spirits / Vera Ginø / brezalkoholni gin in Vera Aperitivø Classicø / brezalkoholni vermut
- Prowshop.si / ko alkoholi končno dobijo svojo online dušo / koda za popust PROWSHOP10
Dobesedno. Ne od alkohola. Ampak od občutka, da sem končno razumel, zakaj ljudje sedijo ure in ure ob kozarcih vina in razpravljajo o okusih, aromah in občutkih. Do sedaj mi je bilo to približno tako razumljivo kot ljudje, ki govorijo o “mineralnosti” vode. Voda je pač voda. Tako kot je bilo zame vino pač vino. Nekaj grenkega, kislega in zame popolnoma nepotrebnega.
Če bi mi kdo pred leti rekel, da bom sedel v restavraciji in namesto coca cole naročil kozarec vina, bi se mu smejal in ga vprašal po zdravju. Ampak očitno človek, ko zakoraka v drugo polovico življenja, začne spreminjati določene poglede. Ali pa vsaj neha biti tako trmast.
In sem si dal priložnost. Brezalkoholno vino je bilo zame nekaj, kar sem apriori zavračal že iz principa. Ker nisem nikoli pil alkohola, nisem nikoli razvil niti okusa za vino. Ko sem ob večerjah gledal ljudi, kako uživajo ob vinskih spremljavah hodov, sem bil vedno tisti model s coca colo. Kar je sicer povsem ok. Ampak v restavraciji, kjer ti na krožniku prinesejo umetnost in kjer je vsak detajl premišljen do absurda, začne tudi pijača igrati drugačno vlogo.
Prvi požirek brezalkoholnega vina? Iskreno? Šok. Ne zato, ker bi bil podoben pravemu vinu, ker tega niti ne znam oceniti. Ampak zato, ker sem prvič pri pijači iskal okuse. Ker nisem pil samo zato, ker sem žejen. Ampak ker je bila pijača del izkušnje. Del zgodbe. In kar naenkrat sem začel razumeti ljudi, ki vrtijo kozarec, ga povohajo in potem pametujejo o notah češenj, lesa in ne vem česa še vse.
Jaz sicer še vedno ostajam pri nivoju: “Tole mi je dobro.” Ampak nekje je treba začeti, kajne? Najbolj zanimivo je bilo opazovati lasten predsodek. Kolikokrat v življenju nekaj zavrnemo samo zato, ker smo si ustvarili mnenje brez izkušnje? Jaz sem bil prepričan, da je brezalkoholno vino nesmisel. Nek kompromis za ljudi, ki bi radi bili kul pri večerji. Potem pa ugotoviš, da gre dejansko za povsem drugačno izkušnjo, ki ima svoj čar.
In ne, še vedno ne bom postal vinski snob. Ne bom začel zbirati vin ali razlagati o taninih. Ampak danes precej bolje razumem ritual vina. Razumem, zakaj ljudje ob njem upočasnijo tempo. Zakaj vino ni samo pijača, ampak pogosto del druženja, hrane in trenutka.
In če sem popolnoma iskren, brezalkoholno vino mi je odprlo vrata v svet okusov, ki sem jih prej ignoriral. Brez mačka. Brez glavobola. Brez tistega čudnega občutka naslednje jutro. Predvidevam, kajti o tej temi res ne vem veliko.
Samo z nasmehom. Še vedno se mi zdi precej zabavno, ko rečem, da sem se ga “napil” z brezalkoholnim vinom. Za tiste, ki ne verjamejo, da ima takšno vino res okus po vinu, samo brez alkohola, pa predlagam, da si ga naročijo ali pa kupijo in potem povedo svoje mnenje.
