Premor za rehidracijo oz. hydration break je obvezen na svetovnem nogometnem prvenstvu. Sodnik v prvem in drugem polčasu v 22. minuti prekine tekmo in igralci imajo 3 minute za hidracijo. Novost, ki deli nogometne navdušence. Na prvi pogled ideja ni slaba. Če nogometaši igrajo pri temperaturah, ki presegajo 30 stopinj Celzija, je skrb za njihovo zdravje povsem smiselna. Dehidracija vpliva na zmogljivost, povečuje tveganje za poškodbe in lahko povzroči resne zdravstvene težave. V takšnih razmerah je kratek premor nekaj povsem razumljivega. Težava nastane, ko se isto pravilo uporablja tudi na stadionih, kjer temperature zaradi klimatizacije ali večernih terminov ne predstavljajo nikakršnega problema. Ko igralci nastopajo pri prijetnih 22 stopinjah Celzija, premor za rehidracijo izgubi svoj osnovni namen. Takrat se marsikdo upravičeno vpraša, komu so ti odmori dejansko namenjeni.
- Maja Hrvatin je zakon in njena javljanja so fajn
- Hvala, ker me nisi zbil na označenem prehodu za kolesarje
- Ronaldo v Ljubljani / ko si najboljši nogometaš, ampak daleč od človeka
Nogometni navdušenci imajo na to precej enostaven odgovor. Po njihovem mnenju gre za novo stopnjo amerikanizacije nogometa. Šport, ki je desetletja slovel po neprekinjenem ritmu igre, dobiva načrtovane prekinitve, ki omogočajo dodatne oglasne bloke. In prav to marsikoga moti.
Nogomet je poseben ravno zaradi svoje nepredvidljivosti. Ekipa lahko petnajst minut pritiska nasprotnika, si ustvarja priložnosti in stopnjuje tempo. Potem pa pride 22. minuta in sodnik prekine srečanje. Igralci odidejo do klopi, trenerji podajo nova navodila, ritem igre se izgubi, nalet ene ekipe pa pogosto povsem izgine. Tekma po odmoru ni več enaka kot pred njim.
Trenerji sicer uradno nimajo taktičnega odmora, vendar je vsakomur jasno, da te tri minute izkoristijo za dodatne napotke. V praksi tako hydration break pogosto postane tudi mini taktični time-out, kar je za evropsko nogometno tradicijo nekaj precej tujega.
Ni presenetljivo, da pri Uefi nad idejo Fife niso navdušeni. Evropska nogometna zveza za zdaj ne kaže interesa, da bi takšno prakso prenesla tudi na svoja tekmovanja, saj ima Uefa pravilo, da takšen odmor lahko določi sodnik sam glede na vremenske razmere. Ni pa obvezen!
Seveda nihče ne nasprotuje skrbi za zdravje igralcev. Če so razmere ekstremne, naj se tekma prekine. Če je zunaj 3o stopinj, naj imajo nogometaši možnost osvežitve. Toda univerzalno pravilo, ki velja ne glede na dejanske razmere na igrišču, je nekaj povsem drugega.
Morda sem staromoden, vendar je nogomet eden redkih športov, kjer je ura tekla brez prekinitev, kjer ni oglasnih blokov po vsakem napadu in kjer ritem igre ustvarjajo igralci sami. Hydration break je majhna sprememba, vendar je hkrati tudi simbol precej večjega vprašanja. Koliko komercializacije in prilagajanja televizijskim potrebam lahko nogomet še prenese, ne da bi pri tem izgubil del svoje identitete?
