Škotska ima preko 2000 gradov in skoraj povsod naletiš na kakšnega. Nekateri stojijo na vrhu pečin in kljubujejo vetru ter dežju že stoletja. Drugi so skriti med gozdovi. Pred odhodom na Škotsko sem planiral, da bom obiskal nekaj gradov. Nisem pa pričakoval, da bodo postali eden izmed lepših delov potovanja. Ne zaradi njihove zgodovine ali slavnih imen, ki so povezana z njimi, temveč zaradi občutka, ki ga dobiš, ko stopiš skozi njihova vrata.
- Škotska ni prava destinacija za vas
- Škoti so izredno prijazni, ampak težko jih je razumeti
- Samorog je uradna nacionalna žival Škotske
- Vožnja po levem pasu na Škotskem (volan na desni) je zanimiv izziv
Ogromno gradov na Škotskem je odprtih za javnost. Večina jih je v zasebni lasti, nekaj pa jih je skozi leta prešlo v državno upravljanje, saj lastniki niso več zmogli visokih stroškov vzdrževanja. Ti stroški zagotovo niso majhni. Že samo pogled na strehe, kamnite fasade, parke in vrtove pove, da gre za nenehen boj z zobom časa.
Vstopnine se običajno gibljejo med 15 in 25 funti. Za nekoga se to morda zdi veliko, vendar hitro ugotoviš, da s tem prispevaš k ohranjanju zgodovine. Vsak grad ponuja nekaj drugačnega. V nekaterih lahko brez težav fotografiraš tudi notranjost, v drugih je fotografiranje prepovedano. Nekateri so spremenjeni v muzeje in so namenjeni zgolj obiskovalcem, v drugih pa še danes živijo potomci nekdanjih lastnikov.
Notranjost gradov me ni navdušila toliko, kot sem pričakoval. Zanimivo je videti stare knjižnice, jedilnice, zbirke orožja, portrete prednikov in razkošne spalnice. A tisto, kar me je zares fasciniralo, se je nahajalo zunaj njihovih zidov.
Njihovi vrtovi. Vrtovi, ki so urejeni do zadnje podrobnosti. Žive meje, ki so postrižene z natančnostjo kirurga. Cvetlične grede, kjer je vsaka rastlina na svojem mestu. Drevoredi, ki vodijo proti gradu in ustvarjajo občutek, kot da si stopil v filmsko kuliso.
Potem so tu še travniki. Ne vem, kako jim uspe. Morda zaradi podnebja, morda zaradi nenehne vlage, morda zaradi ljudi, ki vedo kaj delajo. Trava okoli škotskih gradov je nekaj posebnega. Videti je kot popolna zelena preproga. Brez plevela, brez rumenih madežev, brez lukenj. Takšna, da bi se človek najraje sezul in hodil bos.
Ko stojiš pred gradom, ki je preživel vojne, politične spletke, menjave kraljev in stoletja škotskega vremena, se za trenutek res preseliš v nek drug čas. V obdobje klanov, mečev, viteških zgodb in kraljevskih spletk. In čeprav danes pred gradom stoji parkirišče, vstopnico kupiš s kartico in si pri navigaciji pomagaš z Googlom, občutek ostaja enak.
Škotski gradovi niso zgolj turistične znamenitosti. So časovni stroji. In prav vsak izmed njih pripoveduje svojo zgodbo. Zato jih na Škotskem ne obiskuješ zato, da bi odkljukal še eno znamenitost na seznamu. Obiščeš jih zato, ker te za nekaj ur popeljejo v svet, ki ga že zdavnaj ni več. Svet, ki ga danes ohranjajo kamniti zidovi, brezhibni vrtovi in neskončne zelene površine, ki so videti, kot da jih je nekdo narisal.
