Škoti so izredno prijazni, ampak težko jih je razumeti. Angleščina, ki jo poznamo in škotska angleščina nista nujno isti jezik. Ko govorijo počasi in ko vedo, da si tujec, gre lažje. Ko pa se pogovarjajo med seboj, se zgodi nekaj čarobnega. Besede se združijo, polovica zlogov izgine, izgovorjava zavije po svoje in na koncu samo še ugibaš o čem govorijo.
- Samorog je uradna nacionalna žival Škotske
- Vožnja po levem pasu na Škotskem (volan na desnem) je zanimiv izziv
- Smetarji so carji
Večina ljudi misli, da gre zgolj za naglas. V resnici je zgodba precej bolj zanimiva. Škotska je bila skozi stoletja stičišče različnih kultur in jezikov. Na severu in zahodu države je dolgo prevladovala škotska gelščina, keltski jezik, ki ga še danes govorijo. Na vzhodu in jugu pa se je razvijal jezik Scots, ki je tesno povezan z angleščino, vendar ni zgolj narečje, ampak ga mnogi obravnavajo kot samostojen jezik.
Ko danes poslušaš ljudi v Edinburghu, Glasgowu, Aberdeenu, hitro ugotoviš, da ne govorijo vsi enako. V Edinburghu je angleščina precej razumljiva in blizu temu, kar smo navajeni. V Glasgowu postane zgodba precej bolj zanimiva. Tam sem imel občutek, da razumem vsako tretjo besedo. V Aberdeenu imajo svoj “doric”, lokalno različico jezika Scots, ki je tako posebna, da jo je precej težko razumeti. Na zahodu pa lahko še danes slišiš gelščino, ki z angleščino nima skoraj nič skupnega.
Pravzaprav sem ugotovil, da včasih niti Škoti ne razumejo najbolje Škotov iz drugega dela države. A bolj kot njihov jezik me je navdušilo nekaj drugega. Njihov odnos do ljudi.
V času, ko smo pogosto vsak v svojem telefonu, ko je pozdrav neznancu skoraj postal izjema in ko marsikdo na vprašanje odgovori zgolj z enim stavkom, so Škoti drugačni. Radi poklepetajo. Zanima jih, od kod prihajaš. Zanima jih, kako ti je všeč njihova država. In ponosni so, da so Škoti. Ponosni na zgodovino in se je ne sramujejo in ne potvarjajo dejstev.
Ko jim poveš, da si prišel občudovat njihovo naravo ali gradove, se jim obraz kar zasveti. Takoj dobijo pet novih predlogov, kaj moraš videti in česa nikakor ne smeš zamuditi. Ko jim poveš, da si iz Slovenije, se nekateri nasmehnejo, drugi pa z veseljem povedo, da so bili v Sloveniji na nogometni tekmi. Da je nekdo v restavraciji bil že večkrat v Sloveniji in da jo obožuje, ker je majhna, zelena in so ljudje prijazni. In seveda ne mine par minut, ko ta oseba pride do mize in začne obujati spomine na Slovenijo.
Morda ne razumem vedno vseh njihovih besed. Razumem pa njihovo srčnost. In to je vse, kar šteje.
Če me bo kdo vprašal, kaj si bom najbolj zapomnil s Škotske, odgovor ne bodo gradovi. Ne bodo ovce. Ne bodo dramatične pečine ali ceste, kjer voziš po levem pasu. Najbolj si bom zapomnil ljudi. Ki v prometu ne hupajo, ne bentijo in ne povzdigujejo prstov, ker si pač naredil napako. Ki se ti zahvalijo, ko se jim na pločniku umakneš za par centimetrov. Ko te pogledajo v oči in se ti nasmehnejo, ker nasmeh nič ne stane, pomeni pa veliko. Predvsem pa niso umetno prijazni, ampak so dejansko takšni po naravi.
Škoti so prijazni ljudje z nasmehom na obrazu in naglasom, zaradi katerega sem moral včasih prositi, da stavek ponovijo. In vsakič so ga ponovili z enakim nasmehom. Škotska je zagotovo dežela od katere bi se Slovenci lahko marsikaj naučili.
