Pred dnevi je minilo 21 let, odkar sem objavil prvi zapis na blogu. Enaindvajset let. Ko to napišem, se mi zdi številka skoraj neverjetna. Nikoli, ampak res nikoli si nisem mislil, da bom vztrajal tako dolgo. Še manj pa, da bom po vseh teh letih še vedno z veseljem tolkel po tipkovnico in objavil vsak dan nov zapis. Ko sem začel, blogi pri nas niso bili nekaj vsakdanjega. Ni bilo družbenih omrežij, ni bilo algoritmov, ki bi odločali, kdo bo videl tvojo vsebino, in ni bilo vplivnežev. Bil je internet, bila je želja po pisanju in občutek, da lahko svoje misli deliš z ljudmi, ki jih to zanima.
- Zakaj sem jaz tisti, ki se umakne?
- Kateri je bil tvoj prvi avto? Moj je bil fičko
- Čas teče prehitro / tempus fugit
Če bi mi nekdo takrat rekel, da bom leta 2026 še vedno skoraj vsak dan objavljal nove vsebine, bi se mu verjetno samo nasmehnil. Pa sem tukaj. V vseh teh letih sem objavil 12.242 zapisov. Nekateri so bili osebni, drugi politični, tretji tehnološki, četrti potopisni. Pisal sem o avtomobilih, telefonih, hrani, potovanjih, kolesarjenju, teku, fotografiji, internetu in o vseh tistih malih stvareh, ki jih večina ljudi opazi, a jih redko kdo tudi zapiše. Tudi o pornografiji in vsem ostalem, kar mi je prišlo nasproti po poti na kateri sem bil.
Velikokrat me kdo vpraša, od kod dobim ideje. Resnica je precej preprosta. Svet okoli nas jih ponuja neskončno. Dovolj je, da opazuješ. Da te kakšna stvar zmoti, razveseli ali preseneti. Takrat nastane zapis. Nikoli nisem imel težav z iskanjem tem. Težava je bila kvečjemu, da je bilo časa premalo za vse, kar bi želel napisati.
V zadnjih letih se je internet precej spremenil. Še posebej google. Dolgo časa sem veliko pozornosti namenjal SEO optimizaciji, saj je bilo logično, da želiš, da ljudje tvoje zapise tudi najdejo. Danes tega praktično ne počnem več. Ne prilagajam naslovov algoritmom in ne razmišljam, katera ključna beseda bo prinesla več obiska. Pišem predvsem zato, ker želim nekaj povedati.
Morda je prav zato zanimivo, da je branost še vedno bolj ali manj konstantna. To mi pove predvsem eno stvar. Da obstajajo ljudje, ki ne prihajajo samo zaradi googla, ampak zaradi vsebine. Zaradi tega, ker vedo, kaj lahko pričakujejo. In to je verjetno največji kompliment, ki ga lahko dobi nekdo, ki že več kot dve desetletji piše blog.
Seveda brez bralcev vsega tega ne bi bilo. Lahko bi še vedno pisal. Verjetno bi. Ampak v tem primeru bi svoje misli zapisoval v beležnico ali kakšno drugo aplikacijo in bi ostale samo moje. Blog brez bralcev je namreč bolj dnevnik kot blog. Ravno odzivi, komentarji, elektronska sporočila in pogovori z ljudmi so tisti, ki pisanju dajo dodaten smisel.
Včasih se zgodi, da mi kdo pove, da me bere že petnajst ali dvajset let. Takšni trenutki so nekaj posebnega. Zaveš se, da si bil del vsakdana ljudi, ki jih sploh ne poznaš. Da so odraščali skupaj s tvojimi zapisi ali pa so jih spremljali v različnih obdobjih svojega življenja. To ni nekaj, kar bi lahko načrtoval. Je pa nekaj, za kar sem iskreno hvaležen.
Se bom ustavil? Če bi me to vprašali pred desetimi leti, bi verjetno odgovoril, da ne vem. Danes pa je odgovor precej enostaven. Dokler bom imel kaj povedati in dokler me bo pisanje veselilo, bom pisal. Ne zaradi številk. Ne zaradi algoritmov. Ne zaradi všečkov. Zaradi sebe.
In zaradi vseh vas, ki ste v teh enaindvajsetih letih vsaj enkrat kliknili na had.si, prebrali kakšen zapis, se z njim strinjali ali pa se z mano glasno ne strinjali.
Hvala.
