Evropa je v primežu vročinskega vala. Temperature so rekordne, vegetacija je izsušena, gasilci opozarjajo na izjemno požarno ogroženost, pristojni pa skoraj vsak dan ponavljajo isto sporočilo, da je prepovedana uporaba odprtega ognja. Ker je dovolj ena iskra. Ena sama. Ampak očitno nekateri mislijo, da pravila veljajo za vse druge.
- Za požare na Krasu je kriv Inštitut 8. marec in referendum o pitni vodi / Andreju Hoiviku in domoglupcem se je odpeljalo
- Hrvati s Canadairjem pomagajo gasiti požar na Krasu / hvala Toninu, da je raje nabavil staro železo za vojsko
- Zagorelo električno vozilo / no, v bistvu je bilo vozilo za golf
Na sos112 iščem vzrok, da za Bežigradom smri po dimu in ugotovim, da ta vročina in razmere niso dovolj, da ne bi osebek zakuril na njivi. Ker je treba počistiti vejevje. Ker ima vse pod nadzorom. Ker to dela že trideset let. Potem pa je veter naredil svoje in ogenj je pobegnil. In gasilci so morali posredovati. Ker je bilo res to potrebno, kajne?
Če zavestno zanetiš ogenj v času, ko je razglašena velika požarna ogroženost, to ni več nesreča. To je neodgovornost. Takšna, ki lahko ogrozi življenja ljudi, uniči domove in povzroči milijonsko škodo. Še bolj neverjetni pa so vozniki, ki med vožnjo odvržejo cigaretni ogorek skozi okno avtomobila. Kolikokrat ste to že videli?
Okno se odpre, roka pomoli ven, cigareta poleti na rob ceste. Kot da je to nekaj najbolj normalnega na svetu. Ob temperaturah, ko trava šumi pod nogami, ker je tako suha, je dovolj en sam tleči ogorek, da začne goreti. In potem smo spet vsi presenečeni.
Kot da požari nastanejo sami od sebe. Naj vam razodenem veliko skrivnost. Ne nastanejo.Velik del jih povzroči človek. Zaradi malomarnosti. Zaradi prepričanja, da meni se pa ne more zgoditi. Ali pa preprosto zato, ker mu je vseeno. Najbolj žalostno je, da posledic skoraj nikoli ne nosijo tisti, ki so požar povzročili. Posledice nosijo gasilci, ki tvegajo svoja življenja. Nosijo jih ljudje, ki ostanejo brez premoženja. Nosijo jih živali, ki poginejo zaradi vročine. Nosi jih narava, ki potrebuje desetletja, da si opomore.
Vse to zato, ker nekdo ni mogel počakati nekaj tednov s kurjenjem ali pa ni zmogel cigaretnega ogorka ugasniti v pepelniku. Včasih se res vprašam, ali je vročina nekaterim dobesedno skurila možgane. Drugače si težko razlagam, da ob vseh opozorilih, prepovedih in vsakodnevnih poročilih o požarih nekdo še vedno meni, da zanj pravila ne veljajo.
Narava nam že tedne kaže, kako krhko je ravnovesje. Suša, vročina in veter so kombinacija, pri kateri ni prostora za ego, malomarnost ali saj ne bo nič. Ker je dovolj ena iskra. Ko ta preskoči, je za opravičila že zdavnaj prepozno.
