Nedelja je bila vroča. Res vroča. Tistih 34 stopinj, ko asfalt že skoraj postane tekoč, trava pa se zdi, kot da se ti posmehuje, ker ve, da jo boš moral pokositi. Popoldne sem prižgal kosilnico in se lotil travnika. Po desetih minutah mi je bilo jasno, da je bila to ena slabših življenjskih odločitev. Pot je tekel iz vseh por, jaz pa sem med potiskanjem kosilnice pomislil na vse ljudi, ki na takšni vročini delajo cele dneve. Gradbinci, cestni delavci, kmetje, komunalci, gostinci … V tistem trenutku sem se samemu sebi nehal smiliti. Jaz bom končal v uri ali dveh, oni pa bodo na soncu ostali do večera. Se mi je pa med košnjo porodila druga misel. Zakaj za vraga še vedno kosim sam?
- Gnojnico na travnike in zasmradimo vso deželo!
- Škotski gradovi te popeljejo v neke druge čase
- Sicilija je lahko tudi drugačna
Če obstaja naprava, ki lahko namesto mene poskrbi za trato, zakaj bi se jaz vsako nedeljo kuhal na soncu? Saj zato vendar kupujemo tehnologijo. Ne zato, da imamo novo igračo, ampak zato, da nam prihrani čas. In predvsem živce. Moji pogoji niso ravno skromni.
Celotna travna površina meri okoli 1000 kvadratnih metrov. Teren ni raven kot nogometno igrišče, ampak precej razgiban. Na enem delu je tudi okoli 50% klanec. Poleg tega želim, da je kosilnica tiha, da ne potrebuje daljinskega upravljanja in da sama opravi svoje delo. Jaz nočem postati operater robotske kosilnice. Hočem biti človek, ki občasno pogleda na aplikacijo in vidi lepo pokošeno trato. Nekaj podobnega, kot sem videl na Škotskem, kjer je bila trava skoraj sumljivo popolna.
Potem sem naredil napako. Odprl sem Google. Vtipkal sem robotska kosilnica. To je bil trenutek, ko sem izgubil še zadnji košček digitalne zasebnosti. Instagram? Robotske kosilnice. Facebook? Robotske kosilnice. YouTube? Pregledi robotskih kosilnic. Novičarski portali? Oglasi za robotske kosilnice. Če bi odprl hladilnik, bi me verjetno tam čakal influencer, ki bi mi razlagal, zakaj brez GPS RTK navigacije danes sploh nima smisla živeti.
Remarketing je fascinanten. Algoritmi po eni strani vedo, da razmišljam o nakupu. Po drugi strani pa očitno predvidevajo, da bom odločitev sprejel šele po tristotem prikazanem oglasu iste znamke. Kar me je najbolj presenetilo, pa ni bilo število oglasov. Presenetilo me je število proizvajalcev.
Ko sem pred leti razmišljal o robotskih kosilnicah, sem poznal mogoče dve ali tri znamke. Danes jih je toliko, da ima skoraj vsaka svojo revolucijo. En ne potrebuje omejitvenega kabla. Drugi uporablja kamere. Tretji umetno inteligenco. Četrti satelite RTK. Peti obljublja, da bo pokosil skoraj navpično steno. Šesti je najtišji. Sedmi ima aplikacijo, ki zna skoraj naročiti pico.
Po dveh urah branja nisem vedel več kot na začetku. Ravno nasprotno. Bolj ko bereš, manj veš. Vsak proizvajalec je najboljši. Vsak YouTube kanal ima svojega favorita. Vsak vplivnež prisega na drugo znamko. Na forumih pa ugotoviš, da ima nekdo z isto kosilnico popolnoma drugačno izkušnjo kot njegov sosed.
Dobrodošli v letu 2026, ko nakup robotske kosilnice zahteva skoraj toliko raziskovanja kot nakup avtomobila. Zato se obračam na vas. Če imate robotsko kosilnico, ki res deluje na razgibanem terenu, zmore približno 1000 kvadratnih metrov, se ne ustraši 50-odstotnega klanca in predvsem dela sama, brez vsakodnevnega reševanja težav, bom vesel vaših izkušenj.
Ne zanima me reklamni letak. Zanimajo me izkušnje ljudi, ki kosilnico uporabljajo vsak dan. Kaj ste kupili? Kaj bi danes kupili drugače? In katero znamko bi priporočili brez zadržkov? Ker če bom še nekaj dni googlal, me bodo algoritmi verjetno prepričali, da nujno potrebujem pet robotskih kosilnic. Za vsak primer.
