Rad imam občutek, da me po vseh teh letih banke ne morejo več presenetiti. Ko enkrat sprejmeš, da plačuješ za vodenje računa, za kartico, za različna obvestila in za storitve, ki jih večinoma opraviš sam, postaneš nekako imun na nove postavke. Potem pa se zgodi trenutek, ko se ustaviš in se zamisliš. Znotraj elektronske banke je bila postavka prilivna provizija. Mogoče je tam že dolgo časa, ampak jaz sem jo odkril danes zjutraj. Razumem odlivno provizijo, ampak prilivna provizija …
- Banksy v Gallipoliju / razstava Banksyevih del
- Ni vsak Michelinov znak tudi Michelinova zvezdica / čestitke Galeriji okusov za zvezdico!
- Premor za rehidracijo (hydration break) na svetovnem nogometnem prvenstvu
Ne, to ni provizija za nakazilo. To ni strošek, ker sem denar poslal. To je provizija, ker sem denar prejel. Torej banka zaračuna, ker je na moj račun prišel denar. In v tistem trenutku sem se resno vprašak, ali sem kaj narobe razumel ali pa je finančna industrija našla nov način, kako monetizirati nekaj, kar bi moralo biti najbolj običajen del bančnega poslovanja.
Če dobro pomislim, so banke pravzaprav genialne. Uspele so nas prepričati, da je povsem normalno plačevati za to, da pri njih hranimo svoj denar. Ne njihov. Naš. In če nam ga kdo nakaže, očitno to ni razlog za zadovoljstvo, ampak priložnost za nov prihodek.
Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da se nihče več niti ne vpraša, ali je to smiselno. Samo pogledamo znesek, zavijemo z očmi in gremo naprej. Saj ni velik. Saj je samo nekaj centov. Ta samo je verjetno najbolj donosna beseda v bančnem slovarju.
Ker ravno zaradi teh samo nekaj centov bankam ni treba izumljati novih produktov ali iskati revolucionarnih poslovnih modelov. Dovolj je, da obstoječim storitvam vsake toliko časa dodajo novo postavko na ceniku. In ker je dovolj nizka, da se večini ne ljubi zamenjati banke, ostane tam. Za vedno.
Še bolj zabavno pa je, kako se je vloga bank skozi leta spremenila. Včasih si moral za vsako malenkost v poslovalnico. Danes sploh ne vem, če še obstajajo. Plačila, prenosi, odpiranje računov, potrjevanje transakcij, urejanje trajnikov …
Digitalizacija naj bi zmanjšala stroške poslovanja. In jih verjetno tudi je. Ampak očitno samo za banke. Za stranke pač ne. Ko podjetje prihrani milijone, ker stranke opravijo večino dela same, bi človek pričakoval, da bo tudi storitev postala cenejša. Pri bankah ta logika očitno ne velja. Digitalizacija ni pocenila storitev. Pocenila je poslovanje bank.
Morda sem naiven, ampak vedno sem mislil, da je banka vesela, če na moj račun pride denar. Več denarja na računih pomeni več sredstev, več poslovanja in navsezadnje več možnosti za ustvarjanje dobička. Očitno sem narobe razumel.
Pravzaprav bi bilo po tej logiki povsem smiselno, da bi trgovina zaračunala stranki, ker je prišla nakupovat. Ali pa je hotel gostu izdal račun za prihod na recepcijo. Saj tudi tam nastanejo stroški. Luči gorijo, vrata se odpirajo, zaposleni pozdravijo gosta …
Absurd? Seveda. Ampak nič bolj kot prilivna provizija. Najbolj žalostno pri vsem skupaj pa ni niti sama provizija. Najbolj žalostno je, da smo postali tako dobro izurjeni uporabniki finančnih storitev, da absurdov skoraj ne opazimo več. Sprejmemo jih kot vreme. Malo nas motijo, ampak kaj pa moremo. In ravno zato se nič ne spremeni.
Ker banke zelo dobro vedo, da bomo malo bentili, mogoče napisali kakšno objavo na družbenih omrežjih, potem pa naslednji mesec spet plačali isto provizijo. Brez ugovora. Brez vprašanj. Če sem iskren, me po tem odkritju niti ne skrbi več.
Skrbi me samo, da bom bankam dal idejo. Ker če lahko zaračunaš priliv denarja, zakaj ne bi jutri zaračunal še prijave v mobilno banko? Ali pa vpogleda v stanje na računu. Morda celo obvestila, da je bila prilivna provizija uspešno obračunana. V svetu, kjer je prejem lastnega denarja postal plačljiva storitev, se namreč meja med satiro in cenikom nevarno hitro briše.
