Nekateri ljudje premikajo meje. Potem pa obstajajo ljudje, ki meje preprosto izbrišejo. Iztok Deželak sodi med slednje. Njegov zadnji podvig? Tretje mesto na Bretzel Ultra Triathlonu, Quintuple (5x) Ironmanu. To pomeni 19 kilometrov plavanja, 900 kilometrov kolesarjenja in 211 kilometrov teka. Ko večina ljudi ob takšni številki pomisli, da gre za razdaljo, ki jo prevoziš z avtom, si Iztok obuje copate, sede na kolo in skoči v vodo. In potem pride na cilj kot tretji. Norc, mat kurba!
- Kreshesh Nepitash / zbogom in hvala za vse ribe in na še veliko novih rib
- Knap trail / zimski trail po Zasavju
- Orlek – Na kum – pesem v fotografiji
Kapo dol, Iztok. Vsakič znova dokažeš, da zate meja ni. Obstaja samo naslednji izziv. In kapo dol tudi Anji. Ker za vsakim takšnim dosežkom stoji človek, ki razume, podpira, spodbuja in verjame. Brez takšne podpore bi bilo marsikaj precej težje.
Icija poznam že iz mladosti. Takrat je bil predvsem vrhunski border. Eden tistih, ki so na deski počeli stvari, ob katerih si lahko samo občudoval, kako lahkotno jim gre. Bil je tudi bobnar pri skupini Kreshesh Nepitash in eden izmed tistih “straight edge” modelov, ki alkohola in drog ni potreboval. Ne zato, ker bi moral biti zgleden. Preprosto zato, ker je imel dovolj energije že sam po sebi.
Če danes pomislim nazaj, se pravzaprav ni veliko spremenilo. Še vedno ne potrebuje nobenih umetnih spodbud. Potrebuje pa izzive. Vedno jih je. Ampak sedaj so ti izzivi takšni, da domišljija ponavadi odpove.
Za večino ljudi je “everesting” nekaj, o čemer preberejo članek in si mislijo, da to pa je noro. Za Icija je bil to povsem običajen dan. Odločil se je, da bo v enem dnevu nabral več kot 8.848 višinskih metrov. In ker živi v Zasavju, je preprosto tekel gor in dol na Kum. Spet in spet. Osemkrat. Seveda ni bil sam. Ob njem je bila Anja, ki je že neštetokrat dokazala, da je nepogrešljiv del vseh teh zgodb.
To je pravzaprav tisto, kar me pri njem najbolj fascinira. Ne rezultat. Ne medalje. Ne stopničke. Fascinira me njegova glava. Ko se večina ljudi vpraša, ali je nekaj sploh mogoče, se Iztok očitno vpraša samo, kdaj bo šel. In gre. Ne komplicira, ne išče bližnjic, fokus in gremo!
Pred nekaj tedni sem se sredi noči zbudil. Ura je bila nekaj čez tri. Tista ura, ko normalni ljudje spijo, jaz pa ponavadi vstanem. In zagledam njegovo objavo na facebooku. Ravno je prikolesaril do Kopra in se že obračal proti domu čez Italijo. On je imel za sabo že 200+ kilometrov in ga je čakala še pot nazaj, večina ljudi pa je mirno spala. Takrat sem se samo nasmehnil. Ker je bil to pač Iztok.
Poleg vseh teh neverjetnih športnih podvigov sta z Anjo tudi krivca za Knap Trail. Dogodek, ki je Zasavje postavil na zemljevid slovenskih trail tekaških destinacij. Vsakič, ko spremljam Knap Trail, imam občutek, da ni nič prepuščeno naključju. Organizacija je vrhunska, vzdušje odlično in vidi se, da ga ne delata zato, ker bi morala, ampak zato, ker v to verjameta. In ker sta iz tega “foha”.
Mogoče bi moral nekdo nekoč napisati knjigo o Iztoku Deželaku. O vseh njegovih podvigih, kilometrih, višinskih metrih in zgodbah. Ampak obstaja ena težava. Takšna knjiga verjetno nikoli ne bi bila dokončana. Ker med pisanjem enega poglavja bi Iztok že naredil nekaj novega. Nekaj bolj norega. Pretekel kakšno ultramaratonsko razdaljo. Odkolesaril do morja in nazaj. Ali pa si izmislil nov izziv, ob katerem bi se večina samo prijela za glavo.
Nekateri ljudje so rojeni za velike stvari. Iztok pa je očitno rojen zato, da nam vedno znova pokaže, da so meje največkrat samo v naših glavah. Čestitke za izjemen dosežek. In predvsem hvala, ker s svojimi podvigi dokazuješ, da sta vztrajnost in trma včasih najmočnejši supermoči, kar jih človek lahko ima.
