Ko politika govori o kulturi, so besede običajno velike. Kultura je temelj narodne identitete. Kultura nas povezuje. Kultura je investicija v prihodnost. Kultura je vrednota. Floskule, ki smo jih poslušali že neštetokrat. Ko pa pride trenutek, ko je treba za temi besedami stati tudi z dejanji, se pogosto izkaže, da je kultura prva na seznamu za varčevanje. Nova ablast je že začela “kulturni boj”, saj bo Ministrstvo za kulturo že odobrena sredstva za projekte zmanjšalo, prav tako pozivajo vse, da naj ne pošiljajo zahtevkov za izplačila do nadaljnega.
- Pirkovič ni razočaral, Janševi navijači izžvižgali govor Predsednice RS
- Francozi me presenečajo, lahko so tudi prijazni in kulturni
- Zakaj želi vlada uničiti kulturo? 8.000.000 evrov manj v rebalansu proračuna za kulturo
To sporoča elektronsko sporočilo, ki je te dni zaokrožilo med prejemniki sredstev Ministrstva za kulturo. Iz vsebine je razvidno, da je ministrstvo zaradi primanjkljaja v proračunu za leto 2026 seznanilo izvajalce, da se bodo že odobrena sredstva predvidoma zmanjšala. To ni zgolj administrativno obvestilo. To je sporočilo, ki lahko številnim organizacijam pomeni začetek resnih težav.
Če so projekti že v izvajanju, če so ljudje delo že opravili, če so pogodbe podpisane, potem ne govorimo več o načrtovanju prihodnosti, ampak o poravnavi že prevzetih obveznosti. To pomeni, da številni ustvarjalci in drugi sodelujoči ne bodo pravočasno prejeli honorarjev za že opravljeno delo, številni projekti bodo obstali ali se bodo morali izvajati z veliko negotovostjo.
Še bolj zanimiv pa je pravni vidik zgodbe. V številnih pogodbah je namreč jasno zapisano: “Financer si pridržuje pravico, da, glede na razpoložljiva proračunska sredstva predlaga in z aneksom opredeli prilagoditev dinamike izplačil ali spremembo predvidene višine sofinanciranja.”
Ključna beseda je predlaga. To pomeni, da ministrstvo lahko predlaga spremembo pogodbe. Ne more pa je enostransko uveljaviti. Aneks začne veljati šele takrat, ko ga podpišeta obe pogodbeni strani. Pogodba ni kos papirja, ki ga ena stran spremeni, ko ugotovi, da ji številke niso več všeč. Če država začne ravnati po načelu, da podpisane pogodbe veljajo samo takrat, ko ima dovolj denarja, potem se odpira precej nevaren precedens. Gre za podporo ustvarjalcem. Za dostojni položaj kulturnikov. Za stabilno financiranju. Za dialog.
Zdaj pa isti ustvarjalci dobivajo elektronska sporočila, naj ne pošiljajo zahtevkov za izplačila. Predstavljajte si, da bi država enako sporočilo poslala gradbenemu podjetju, ki gradi avtocesto. Ali dobavitelju medicinske opreme. Ali kateremu koli velikemu izvajalcu državnih projektov. “Denarja trenutno ni. Počakajte do septembra.” Bi bilo sprejeto z razumevanjem? Verjetno ne.
Ko gre za kulturo, očitno velja drugačna logika. Kulturniki naj bi bili vajeni negotovosti. Naj malo počakajo. Saj ustvarjajo iz ljubezni. Takšno razmišljanje je ponižujoče.
Še bolj pa bode v oči dejstvo, da odgovornost v elektronskem sporočilu pripisujejo “stanju, ki ga je novo vodstvo zaznalo ob primopredaji poslov”. Ne glede na to, kdo je odgovoren za proračunsko luknjo, račun zanjo očitno plačujejo tisti, ki z njenim nastankom nimajo nič.
Odgovornost države ni samo razpisati sredstva. Njena odgovornost je tudi spoštovati podpisane pogodbe in zagotavljati predvidljivo financiranje. Če država tega ne zmore, potem ne izgublja samo zaupanja kulturnega sektorja. Izgublja svojo verodostojnost.
Kultura ni strošek, ki ga odrežeš, ko zmanjka denarja. Je eden od temeljev družbe. In ko država začne varčevati na račun ljudi, ki so svoje delo že opravili, ne varčuje več pri kulturi. Varčuje pri zaupanju. To pa je dolg, ki ga noben rebalans ne bo mogel pokriti.
Sramota za Slovenijo. Sicer pa, a je kdo pričakoval kaj drugega od te ablasti? Začeli so pri kulturi in verjemite mi, da se ne bodo ustavili …
